Robert De Niro: Pri Fockerjevih je zabavno

Začelo se je leta 2000, ko je medicinski tehnik Greg Focker skušal narediti dober vtis na starše svojega dekleta, vendar je kaj hitro prišel navzkriž z glavo družine Jackom Byrnesom. Naslednji udarec se je zgodil leta 2004, ko je Greg bodočima tastu in tašči predstavil svoja malo nenavadna starša. Zdaj je čas, da spoznate mala Fockerja, Samantho in Henryja. Film namreč pripoveduje o križih in težavah mlade družine.

Že tretjič igrate v vlogi Jacka Byrnesa. Kako je bilo tokrat? Saj veste, vsakokrat je drugače, le vloge so iste. Najtežje si je zamisliti zgodbo, ki bo vzbudila pozornost gledalcev, ter dinamiko odnosov v družinski strukturi. V osnovi pa smo se imeli zelo dobro.

Kaj se tokrat dogaja z Jackom Byrnesom? Nekako tako je, kot bi se vrnili v prvi film in v ta naporni odnos med Jackom in Gregom. Razvila sta nekakšno zaupanje, vendar se pod površjem vedno nekaj dogaja, Jack uniči zaupanje, ki sta ga imela, in spet začneta na začetku. Vedno sta na bojni nogi, pa se vseeno nekako pobotata.

Čas je šel naprej in Greg in Pam imata otroke, zato je Jack ponosni dedek ... To je tudi del zgodbe. Jack se zelo zaveda svoje zapuščine in jo hoče nadaljevati ter predati naprej Gregu. Kot svojega naslednika imenuje Grega, vendar ga ta razočara ali pa vsaj on misli tako, saj gre za velik nesporazum. Polno je norčij, na koncu se vse razreši in spet so vsi srečni.

Ali uživate v njegovi vlogi? Res je, zelo se zabavam.

Ali sočustvujete z njim in ali lahko piscem predlagate, kaj bi naredil Jack? S svojim likom vedno sočustvujem in gledam z njihovega zornega kota. Karakter gleda na stvari po svoje, včasih pa se mi zdi, da njihov pogled ni pravi, ampak tako je. Večinoma se strinjamo, kaj bi Jack naredil, čeprav si rečem, da je malce čudno, ampak vseeno naredim. Nikoli ne veš, preden ne narediš, morda bo celo uspelo.

Ali ste res vi predlagali poligrafski test v prvem filmu? Da, res je. V drugem pa prikolico in "high tech" sobo, ki jo ima Jack. Tokrat pa ne vem, če je bilo mojega kaj pomembnega.

Ben Stiller in Owen Wilson sta povedala, da rada improvizirata. Tudi vi? Rad to delam, tudi v teh filmih smo to prakticirali. Moraš pa biti previden, da ne greš predaleč. Vsako improvizacijo moraš na koncu zmontirati. Ben in Owen se kar precej šalita, nekaj improvizacije pa sem izvedel tudi sam z vsakim igralcem.

V filmu imata Greg in Jack tudi pretepaški prizor. Kako je bilo? Zabavno. Dva tedna smo študirali, koreografija je bila res dobra, vse je bilo dobro premišljeno.

Ali se za snemanje pripravite podobno kot za bolj dramatičen film? Morate tudi komedijo resno jemati? Seveda, še posebej v tem prizoru je treba biti resen, prav zato je vse skupaj še bolj smešno. Tudi dialogi so smešni, kako se Greg odzove na Jackove besede. Ko to pogledaš od zunaj, je zelo smešno.

Menite, da so ti filmi uspešni zato, ker komedija gradi na resničnosti, kot tudi nespretnost med obema družinama? Ključ je v tem, da se veliko ljudi lahko identificira s filmi in to družinsko dinamiko. Seveda, vse izhaja iz tega.

S Harveyjem Keitelom ste leta 1973 posneli Ulice zla (Mean Streets). Kako je bilo spet delati z njim? S Harveyjem sva snemala že Falling in Love, pred 26 ali 27 leti. Do Fockerjevih nisva posnela nič drugega skupaj. Dobro je bilo spet delati s Harveyjem, zato sem vesel, da so ga izbrali za ta film, saj je bilo zelo zabavno.

Prva dva filma je režiral Jay Roach, Paul Weitz pa je prevzel krmilo pri Njuni družini. Moral je spoštovati prva dva filma in vnesti svoje ideje. Kako mu je to uspelo? Paul je moral pustiti svojo sled pri filmu. Ne zaradi egoizma, ampak ker je pač druga oseba in ima drugačno senzibilnost kot režiser. To je bila njegova naloga, moral je spoštovati franšizo in filmu pustiti svoj pečat. Zato je film drugačen, opravil je dobro. S Paulom bom prihodnjo pomlad snemal film Suck City, kar sva hotela narediti že preden je on začel delati Njuno družino.

Je Suck City komedija? Niti ne. Je nekaj smešnih prizorov, pa vendar ni komedija, je dramedija, če hočete.

Vsi igralci vedno pravijo, da je komedija težaško delo, težko je narediti dobro. Kaj pa vi mislite o tem? Nekatere vrste komedij so verjetno težje. Rad delam te filme, predvsem zato, ker je v nekaterih pogledih manj omejitev. V pravi drami nekaterih stvari ne smeš narediti. Pri komediji pa se lahko malce pošališ. Pri dramah tega ne smeš.

Ali se iz časa odraščanja spominjate kakšnih komedij, ki so vam bile všeč? Rad sem imel The Three Stooges, Buda Abbotta in Louja Costella. Tudi Stan in Olio sta bila v redu.

Ali ste se zavestno odločili za komedije? Posneli ste film Analiza pa taka, ki označuje vaš prehod v komični žanr. Pred tem ste imeli bolj dramatične vloge. Billy Crystal je predlagal, da skupaj posnameva komedijo. Imel je tudi scenarij za Analiza pa taka. Potem sva skupaj opravila branje, kar pomaga, če si v dvomih. Potem sva se vprašala, kako bova to posnela. Morda bi bilo bolje, če bi kaj odigrala malo bolj resno.

Ali še kaj razmišljate o režiji? Vedno sem hotel posneti nadaljevanje Dobrega pastirja.