"Popolnoma zaupam virologom"

Steven Soderbergh je oskarja za Preprodajalce prejel leta 2011, ko se je za kipec potegoval še s filmom Erin Brockovich, v katerem si je Julia Roberts priigrala oskarja. Pred tem je bil v igri za oskarja s svojim prvencem Seks, laži in videotrakovi, ki je v Cannesu prejel zlato palmo. Pred kratkim je režiral film Haywire in celovečerni dokumentarec And Everything is Going Fine o umetniku Spaldingu Grayu. Med njegovimi podvigi so še The Girlfriend Experience, The Informant!, Che, Oceanova trilogija, The Good German, Bubble, Solaris, Full Frontal, The Limey, Out of Sight, Schizopolis, The Underneath in Kafka. Spisal, režiral, posnel in zmontiral je tudi kratki film Equilibrium za projekt kratkih zgodb pod skupnim naslovom Eros, pri katerem sta sodelovala še Michelangelo Antonioni in Wong Kar-wai.

Ali bi lahko rekli, da je Kužna nevarnost vaš logistično najzahtevnejši projekt do zdaj? Ne, to je bil Che. Tokrat ni bilo tako hudo. Imeli smo premore vsakokrat, ko smo se morali preseliti. Začeli smo v Hongkongu, nadaljevali v Chicagu, ki je bil nadomestno mesto za več različnih lokacij. Nato smo odšli v Atlanto, London, Ženevo in San Francisco. Všeč mi je bilo, da smo si vmes privoščili premore, ker smo takrat montirali, ocenjevali, znova napisali in spet začeli. En mesec smo tudi čakali Juda Lawa, ki je hkrati snemal še Sherlocka Holmesa. V tem času smo zmontirali ves dotedanji material. Morda bi film deloval celo brez Juda, ampak je v filmu zelo očitno, kako močno smo ga potrebovali. Njegov glas in energija sta bila nujna.

Ali je film nekakšen ekotriler? S filmom se nismo nameravali opredeliti o industrializaciji ali poseganju človeka v naravo. To se pač zgodi, je neizogibno in nočem obsojati. Dogaja se, odkar so se ljudje preselili iz afriških savan. Večinoma se te stvari tako začnejo – ebola je tičala v votlini, kamor še nihče ni stopil. Dobra novica je, da sem med pripravami na film videl, da vsako stvar lahko rešimo. Virologi so res pametni, popolnoma zaupam njihovim sposobnostim.

So znanstveniki, s katerimi ste sodelovali, pričakovali bolj tipičen hollywoodski izdelek? Ne, ker so zaradi našega ozadja vedeli, da bomo stvari vzeli zelo resno. Cilj filma in izkušnja, ki smo jo želeli ponuditi, je, da se gledalec od videnega ne bo mogel distancirati. Če bi posneli filmski kliše ali nekaj povsem neverjetnega, bi se gledalec lahko odmaknil od filma in ga odpisal. Hoteli smo sprožiti mnenje, da se nam točno tako kot v filmu lahko začne dogajati zares. S scenaristom Scottom Burnsom sva napisala seznam stvari, ki jih ne smeva narediti. Ne bova pokazala predsednika, ne bova pokazala Moskve ali Sydneyja, kjer naši liki sploh niso bili, samo zato, da pokaževa kup umirajočih ljudi, ki naj bi v gledalcu vzbudili sočutje.

Kateri pa so vaši najljubši filmi katastrofe? Panic In The Streets Elie Kazana (1950) in The Andromeda Strain, ki je bil znanstveno natančen. Robert Wise je podcenjen filmar. Naredil je nekaj res dobrih filmov, vendar je obstajal pred obdobjem superzvezdniških režiserjev, ko so se ljudje začeli sami promovirati. Bil je zelo skromen in resen tip, ki ni snemal umetniških filmov.

Za Kužno nevarnost ste najeli istega montažerja kot za Preprodajalce (Traffic). Ali so Preprodajalci model za Kužno nevarnost? Samo na obraten način. Slogovno nisem hotel posnemati Preprodajalcev. Tokrat skoraj nisem snemal iz roke, samo v nekaj posebnih prizorih za poseben učinek.

Oba filma imata podobno strukturo z nekaj z nekaj različnimi pripovedovalci. Tokrat smo malo bolj večglasni. Montaža je bila bolj pretkana kot pri Preprodajalcih. Naredili smo skoraj 20 polnih različic, česar nikoli ne naredim. Težko sem našel pravo obliko, zato sem veliko vadil. Včasih je obstajalo pravilo, da film ne sme biti daljši od ure in pol. Naredili smo 91-minutno različico in je delovalo. Cele kose sem izrezal in nastala je vrzel, ki je nisem mogel zapolniti. Vzel sem torej to različico, s Scottom pa sva znova napisala nekaj prizorov, da smo lahko povezali zgodbo. Film je dolg 105 minut.

Ali vam je všeč, da v vaših filmih umirajo junaki, ki jih igrajo velike zvezde? O tem razmišljam vedno, ne glede na to, koga imam. Vedno je dobro v filmu ubiti veliko zvezdo. V zadnjih petdesetih letih sta se v filmu zgodili dve veliki stvari – Hitchcock je ubil Janet Leigh v Psihu in način, kako jo je ubil. Ko zdaj pomisliš na to, takrat ni nihče niti približno naredil česa podobnega. Druga stvar v filmu pa je, da je Mike Nichols za Diplomiranca vzel Dustina Hoffmana. To je spremenilo vse.

Kaj vas je navdihnilo, da ste za film izbrali Marion Cotillard? Nekaj je na njej. Kamera se na nenavaden način odziva nanjo. Je lepa, ampak kamera ji nekaj naredi. Ko smo leteli snemat v Hongkong, sem bil v čudnem razpoloženju. Spraševal sem se, ali to počnem, zato ker sam hočem, ali zato, ker so vsi rekli "da". V trenutku, ko smo z njo posneli prvi prizor in sem jo videl na zaslonu, me je prevzelo. Takoj sem vedel, zakaj sem tu. Od tistega trenutka naprej sem se počutil dobro. Ona ima enega tistih obrazov, zaradi katerih so v dobi nemega filma nekateri postali zvezde. Njej tega še nisem povedal. Moral bi se ji zahvaliti, ker me je prebudila.

Jude Law je zelo lep in zaradi tega ne dobi dovolj karakternih vlog. Zakaj ste izbrali njega? Nikoli nisem tako gledal nanj. Meni se zdi, da je odličen karakterni igralec, ima odrešeniški sij. Zelo dobro igra obsedence. Ko je prišel, so me poklicali v njegovo prikolico. Ustrašil sem se, kaj bo. Vedno se mi je zdel "kul", zdaj pa sem pomislil, pa ja ne bo eden tistih ljudi. Na mizo je položil neko plastično škatlo in mi pokazal umetne zobe, jih vstavil v usta in me vprašal, kako se mi zdi. Da si jih je dal narediti. Bil sem navdušen. Bil je kot Judov brat, ki nikoli ne bo prišel pred kamere, če si ne popravi teh zob. Všeč mi je bilo.