Paradise Lost

TIP: Bend se je končno le vrnil k pravi metalurgiji in pisani temačnosti.

Za britanski bend Paradise Lost se ne bi moglo reči, da so ravno zelo avantgarden in inovativen bend. So pa morda najbolj zanimivi kameleoni na današnji metal sceni. Skupina je čisto na samem začetku devetdesetih na sceno vdrla z počasnim, zelo brutalnim doom metalom, polnim izvrstnega "tulečega" petja in odličnih melodij. Skoraj čez noč se je bend leta 1995 na albumu Draconian Times prelevil v bizarno, temačno retro metal atrakcijo. Na albumu One Second pa so Paradise Lost samo dve leti kasneje demonstrirali ultimativno izpeljanko melodičnega gothic metala. Ta plošča je brez vsakega dvoma eden najboljših tovrstnih izdelkov vseh časov. Morda je na tej točki potrebno razložiti nekaj malega o načinu ustvarjanja tega sila intrigantnega benda. Paradise Lost sicer res niso kakšni inovatorji, vendar pa se vsakega novega žanra lotijo zelo temeljito in od tu prihajajo tudi rezultati. Prav ta doslednost v pristopu in popolno razumevanje žanra sta se v najboljši luči odrazila na One Second. Po tej plošči je bend dobil pogodbo z veliko založbo in se ponovno povsem spremenil. Paradise Lost so na nekaj naslednjih albumih postali povsem nezanimiv electro-klon Depeche Mode, kar seveda ni prineslo želenih (komercialnih) rezultatov in skupina je letela iz velikanke. Pred dvema letoma so Paradise Lost objavili istoimenski album, na katerem so se vsaj delno vrnili k metalu, ki pa so mu ne ravno posrečeno dodali precej novejših in modernih rock prijemov.

Pred snemanjem njihove najnovejše plošče In Requiem so Paradise Lost ponovno zamenjali založbo. Založba Century Media slovi kot dom številnih bolj ekstremnih metalcev in pričakovati je bilo, da bodo tudi Paradise Lost šli v tej smeri. To se je dejansko tudi zgodilo. In Requiem je končno spet eden pravih metal albumov Paradise Lost. Skupina pa tokrat ni naredila ponovnega totalnega obrata, kakršnih smo bili od nje vajeni v preteklosti. Na nek način je to tudi prav. Paradise Lost so se tokrat precej zazrli v lastno preteklost, predvsem po tistem obdobju, ko so igrali najbolj organski metal (albuma Icon ter Draconian Times). Čvrsti osnovi, ki temelji na klasični, rahlo ekstremni metal ritmiki ter kompaktnih in raznovrstnih kitarskih riffih, pa so dodali kanček gotske in doom melodike ter barvitosti, kot tudi čisto malo electro prefinjenosti. Rezultat tega so zelo energične in kompaktne pesmi, ki so v osnovi pravoverno kitarsko metalske, hkrati pa ima prav vsaka izmed njih tudi za odtenek drugačno barvo. Prav zaradi slednjega je In Requiem kljub zelo enoviti osnovi sila raznolik album, poln izvrstnih riffov, melodij, bogatih (včasih tudi orkestralnih) aranžmajev ter izjemne dramaturgije.

Morda edina pomanjkljivost tega sicer zelo dobrega albuma pa je, da bend ni uspel napisati kakšne malce bolj dinamične oziroma "hit" skladbe, ki na tej plošči preprosto manjka. Če bi jim uspelo še to, bi bil In Requiem v bistvu praktično popoln album.

In Requiem bo razveselil predvsem starejše fane skupine, ki so dolgo čakali, kdaj bodo Paradise Lost končno spet objavili kaj zares metalskega. (SiOL.net)

P.S. Nujno pa nabavite limitirano izdajo tega albuma, na kateri sta dodani še dve skladbi. Ena izmed njih je ortodoksna predelava hita Missing, s katerim sta navduševala Everything But The Girl.