OCENA FILMOV: Trilogija Millennium

Te dni bi težko zgrešili trilogijo filmov, posneto po knjižni predlogi Stiega Larssona: Dekle z zmajskim tatujem, Dekle, ki se je igralo z ognjem in Dekle, ki je dregnilo v osje gnezdo. Dekle je Lisbeth Salander, porisana in preluknjana (ter uporniška, malo podivjana, še malo bolj asocialna in zelo maščevalna) računalniška strokovnjakinja, skupaj z novinarjem Mikaelom pa v vsakem od treh filmov preiskujeta drugo skrivnost, spletko in zaroto. Lika sta najprej zaživela v literarni trilogiji Millennium, ki je na Švedskem in nato tudi drugod po svetu postala velika uspešnica, prodana v več kot 45 milijonov izvodih. Ironično avtor tega ni doživel, saj je nepričakovano umrl tik pred izidom tretje knjige.

Trilogija, tako knjižna kot filmska, je bila ne nazadnje dovolj uspešna, da je pritegnila pozornost hollywoodskih živin in ker Američani niso ravno navdušeni nad neangleško govorečim svetom, kaj šele nad podnapisi, zelo dobro pa zavohajo denar, so se po hitrem postopku odločili posneti svojo različico filmov. Nič novega, torej. A pred Rooney Mara (Socialno omrežje, Nočna mora na ulici Brestov) si lahko tudi pri nas najprej ogledamo vse tri dele (zadnja dva sta pravzaprav en film v dveh delih) s švedsko igralko Noomi Rapace.

Rapacejeva se je vlogi temačne in nezaupljive borke povsem posvetila in jo poosebila. A tako kot je pretirana njena brezkompromisna pojava z zaskrbljeno gubo med obrvmi, cigareto med ustnicami in pištolo v rokah, je pretirano tudi vse drugo v tej stilizirani trilogiji, kar postane očitno predvsem v drugem in sklepnem delu. Negativni liki se zdijo kot iz risank, nedolžni so čisti kot solza, krivi so pokvarjeni do obisti. Stereotipi skačejo iz leve in desne, Lisbeth pa jih kot padli angel maščevanja pričakuje. No, tudi kadar jih ne pričakuje, ni skrbi, saj lahko takrat gledalec namesto nje (upravičeno) pričakuje, da bo v vsakem primeru znova pristala na nogah.

Vse skupaj se zdi kot idealen recept za dobro mero ironije, a žal se je med poplavo zlikovcev in situacij izgubila tudi ta (če se seveda pretvarjamo, da so jo tej bohotni zmesi sploh kdaj skušali dodati). Lisbeth je povrh vsega neuničljiva v najbolj dobesednem pomenu besede, kar zatre marsikateri trenutek, ko bi moral gledalec trepetati zanjo.