Sreda,
14. 11. 2012,
21.34

Osveženo pred

7 let, 1 mesec

Termometer prikazuje, kako vroč je članek.

Termometer prikaže, kako vroč je članek.

Thermometer Blue Green 4

Natisni članek

Natisni članek

ocenili smo

Sreda, 14. 11. 2012, 21.34

7 let, 1 mesec

OCENA FILMA: Zveri južne divjine

Termometer prikazuje, kako vroč je članek.

Termometer prikaže, kako vroč je članek.

Thermometer Blue Green 4
Film je mogoče interpretirati na več različnih načinov - eden od pogledov gledalca popelje v svet otroške domišljije, v svet pradavnih pošasti in čudes v deželo, kot je Nikjer nikoli.

Zmagovalec letošnjega Sundanca, prvi celovečerec tridesetletnega režiserja Benha Zeitlina, predstavlja popotovanje v bogat, pisan in včasih tudi nevaren svet otroške domišljije, svet, po katerem strašijo starodavne pošasti, svet, v katerem lahko šestletna deklica povzroči konec sveta, svet, v katerem mogočni zid, ki loči otroško fantazijo od resničnosti, še ne stoji v celoti.

Šestletna deklica Hushpuppy s svojim očetom živi v majhni otoški, od sveta pozabljeni skupnosti, nekje ob obali Louisiane – vasica se zaradi svoje nagnjenosti k poplavam preprosto imenuje Kad, njene prebivalce pa od preostalega sveta, sveta industrije, potrošništva in drugih postmodernih srhljivosti loči velik nasip. Njihov vsakdan zaznamujejo ribolov, nabiranje užitnega, alkohol, odrasli pa svoje najmlajše učijo o preživetju in jim pripovedujejo zgodbe o velikih, starodavnih pošastih, imenovanih turi.

Sredi blata, nereda in iz raznorazne navlake sestavljenih barak oče svojo hči Hushpuppy uči, da je jok prepovedan, da mora biti močna in pripravljena na svet, ki ga bo opustošila nevihta – deklica mora biti samozadostna, stvari, ki so sicer značilne za majhne punčke, so prepovedane. Treba je preživeti … Deklica, ki ji več kot očitno manjka toplega človeškega dotika, se tu in tam pogovarja s svojo že davno izginulo mamo, mamo, od katere je v domači kolibi ostal le Jordanov dres.

Kuštravo, pogumno deklico je upodobila šestletna Quvenzhané Wallis – v igranju neizkušena deklica, ki se je v svoj lik vživela neobremenjeno in naravno in je še posebej zabavna v trenutkih eksplozivnosti in razkazovanja svoje volje ter fizične moči, k čemer jo spodbuja oče. Malce manj prepričljiva so njena druga čustvena stanja, ki jih je pravzaprav skoraj nemogoče razbrati – k zapolnitvi praznine služi njen glas kot glas pripovedovalke. Brez tega film verjetno ne bi funkcioniral, navsezadnje mladenko slika kot razmišljujočo, pametno in pogumno, domišljije polno deklico, kar je ena bolj pomembnih točk filma, obenem pa je lahko tudi kamen spotike.

"Vidim, da sem le majhen košček ogromnega vesolja," je na primer le eno od njenih filozofskih spoznanj. Ta, kot rečeno, deklico portretirajo kot inteligentno, pomembno, kot središče sveta: to sicer na svojem, z otroškimi očmi narisanem planetu kljub zavedanju o svoji majhnosti tudi je, po drugi strani pa se zdijo tovrstna globoka razmišljanja za tako mlado in po vrhu vsega nešolano deklico, ločeno od preostalega sveta, precej neverjetna.

Na drugi strani gre mlademu Zeitlinu morda zameriti tudi pretirano idealiziranje in predvidevanje o življenju v revščini, sredi vedno vlažne umazanije in stare, preperele navlake. Ali ljudje brez prebite pare življenje v razpadajočih kolibah, spanje sredi umazanije in odrezanost od civilizacije res cenijo zato, ker jim čistoča, denar in sodobna medicina ne bi pomenile nič?

Tovrsten pobeg iz sodobnega, pokvarjenega zahodnega sveta je mogoče bolj hvaležno dojemati z drugačnimi očmi – kot potovanje v deželo Nikjer nikoli. Deželo, kjer čas teče drugače, deželo, v kateri se slavi življenje, deželo, v kateri ima otroška domišljija večjo moč kot karkoli drugega.

V svoji deželi Hushpuppy ve, kako slaviti življenje: okoli nje glasno bijejo srca živali in ljudi, celotno stanje vesolja je odvisno od skladanja posameznih elementov, na zemlji teče krog življenja, ki ga je treba ceniti. Naravne katastrofe so le del tega sklenjenega kroga, težava, ki pač obstaja in jo je treba premagati. Brez vika in krika ter nepotrebnega stokanja, seveda. Obenem režiser v filmu mnogo vprašanj pusti neodgovorjenih, s tem pa gledalcu ponuja možnost pisane palete interpretacij.

Film lahko dojemamo kot sporočilo nedolžne šestletne deklice: strahopetnost je odveč – pradavne pošasti, ki živijo v naših glavah, je treba premagati, to pa storimo tako, da pred njimi ne bežimo, temveč jim pogledamo naravnost v oči.