Ponedeljek,
3. 10. 2011,
14.02

Osveženo pred

7 let, 1 mesec

Termometer prikazuje, kako vroč je članek.

Termometer prikaže, kako vroč je članek.

Thermometer Blue Green 4

Natisni članek

Natisni članek

ocenili smo Klemen Klemen Ali En

Ponedeljek, 3. 10. 2011, 14.02

7 let, 1 mesec

OCENA FILMA: V letu hip hopa

Termometer prikazuje, kako vroč je članek.

Termometer prikaže, kako vroč je članek.

Thermometer Blue Green 4
Svoj pohod po Art kino mreži je začel še drugi letošnji dokumentarni film o slovenskem rapu. Če se slogovno dopolnjujeta, pa sta si vsebinsko precej podobna, česar ustvarjalcem ne moremo zameriti.

"To je to, kar ste hotl al pa niste hotl zvedt o slovenskem hip hopu," so besede, s katerimi soscenarist in občasni pripovedovalec Jizah sklene glasbeni dokumentarec V letu hip hopa. Če niste seznanjeni s slovensko hip hop sceno, boste po ogledu filma izvedeli marsikaj. Prek intervjujev z večino pomembnejših ustvarjalcev in ob uporabi arhivskih videoposnetkov nam režiser Boris Petkovič (ob pomoči že prej omenjenega Jizaha) predstavi rap glasbo v Sloveniji. Pri kronološkem pregledu se na sproščen način osredotoči na neuradne predhodnike, začetnike in pionirje te, po krivici podcenjene glasbene zvrsti, svoj fokus pa usmeri tudi na regionalni vidik rap glasbe in na njen (prvenstveno) družbenokritičen pomen.

Problem filma ni toliko v tem, kar izvemo, kot to, česar ne izvemo, pa bi si morda želeli. Morda na določena vprašanja ne bi niti pomislili, če ne bi bil to po Veš, poet, svoj dolg? v režiji Urše Menart že drugi letošnji dokumentarec na temo slovenskega rapa. Ker sta si scenaristično neverjetno podobna, nas čudi dejstvo, da je oba finančno podprlo Ministrstvo za kulturo RS – v istem letu in v okviru istega razpisa. Ker sta bila filma ustvarjena istočasno, sta na nek način oba orala ledino, zato je nanašanje na podobno časovno obdobje in iste dogodke razumljivo. Ker gre za celosten pregled scene, je samoumevno, da se v obeh filmih pojavljajo tudi isti obrazi. V podobnih okoliščinah bi pet različnih režiserjev ustvarilo pet izdelkov, ki bi le malo odstopali od dveh omenjenih. Brez dvoma pa je bolje, da smo dobili dva, kot da ne bi nobenega.

Do leta 2000 je bila slovenska rap produkcija precej preprosta, prelomni trenutki pa maloštevilčni. Jure Košir je skupaj s svojo medijsko precej izpostavljeno skupino Košir rap team (pozneje preimenovano v Pasji kartel) izdal prvo pravo rap ploščo Včasih smučam hit, v enakem obdobju pa sta se na sceni že pojavili najverjetneje največji zvezdi slovenske rap glasbe v njeni zgodovini – Ali En in Klemen Klemen. Alijeva albuma Leva scena in Smetana za frende ter Klemnov prvenec Trnow stajl so tudi zadnje plošče, ki so v filmu oziroma obeh filmih posebej izpostavljene. Poleg kompilacije 5'00'' Of Fame – Za narodov blagor, na kateri se predstavi večina danes širše poznanih ustvarjalcev.

Omenjeni kompilaciji je sledilo najbolj produktivno obdobje, v katerem so se sproducirali številni albumi, ki bi jih bilo precej težje vključiti v kronološki pregled. Ker jih oba dokumentarca popolnoma zaobideta, dobimo občutek, da sta bila posneta leta 2002. Izjeme so prvenstva v freestylu in nekateri dogodki, kot je angažiranost velenjskega dueta Thug Connect na protestnem shodu delavk Gorenja.

Prav tako ne dobimo vpogleda v stanje današnje rap scene. Kje so nove osebnosti? Mnogi od danes uveljavljenih raparjev so odraščali ob Alijevih in Klemnovih komadih. Današnji mladi rod ima na voljo širok nabor prav tako kakovostnih izvajalcev in želeli bi si, da bo kdo za zgled navajal Valterapa, Kinga, Kosto, Nikolovskega, Samo Borisa, Zlatka, Došo in N'Toka. V letu hip hopa sicer nekaj časa nameni kritiziranju radijske uredniške politike, kar pa v času novih medijev ne more biti glavni razlog za nazadovanje te glasbene zvrsti. Pred leti so bili stalnica hip hop večeri, na katerih so ponujali DJ-ji vrhunske glasbene stvaritve, izvajalci pa so se v živo predstavili publiki. Danes so takšne zabave prej redkost, čeprav so domače rap pesmi na radijskih postajah veliko pogostejše, kot so bile nekoč.

A, kot rečeno, osredotočiti se moramo na to, kar nam film(a) ponuja(ta). Če popravim trditev iz prvega odstavka - dokumentarec V letu hip hopa ne sklene Jizah, temveč Trkaj z naravnost odlično različico uspešnice Dihi z mano iz oddaje Izštekani. Film se s pesmijo tudi začne. Gre torej predvsem za odo novodobnim Prešernom. Med seboj so si sicer precej različni, vsem pa je skupna prodornost, pronicljivost, ljubezen do ustvarjanja, inovativnost in kritičnost. Številni med njimi bi si zaslužili samostojne dokumentarce. Pri hip hopu gre veliko več kot samo za subkulturo, ki jo pač prerasteš. Zaradi kritične in uporniške drže hip hop mnogi primerjajo s punkom. Čeprav časi za novo ustvarjanje še nikoli niso bili primernejši, lahko samo upamo, da ne umira.