OCENA FILMA: Ulični ples 2

Ulični ples 2, nadaljevanje prvega 3D-plesnega filma, ni vsebinsko povezan s predhodnikom – če odštejemo to, da je zgodba zastavljena po istem vzorcu, seveda. Tokrat spremljamo prodajalca pokovke (in plesalca) Asha (Falk Hentshel), ki med razkazovanjem plesnih sposobnosti pade na tazadnjo in doživi pravo ponižanje. Da bi bilo maščevanje (beri: nepričakovana zmaga na plesnem tekmovanju) čim bolj popolno, se odpravi po Evropi in skupaj zbere najboljše plesalce različnih mestnih ulic, rimskih, amsterdamskih, pariških … Iskanje popolne kombinacije plesalcev in plesnih korakov kakopak spremlja ljubezen, učenje korakov pa je popolno šele po izobrazbi srca. Saj veste, kako to gre.

Film prav tako nadaljuje logično navado plesnih filmov, v katerih glavne vloge prevzamejo mladostniki, ki so vešči plesa, manj domači pa so si z veščinami igranja. Lani videna predelava filma Footloose je na primer poskušala združiti dva plesalca v glavnih vlogah (Kenny Wormald, Julianne Hough) in ju podkrepiti s "pravima" igralcema v stranskih vlogah (Dennis Quaid, Andie MacDowell), Ulični ples 2 pa nadaljuje koncept, ki ga je predstavil že s prvim 3D-filmom, in se med plesne korake spušča izključno s filma nevajenimi plesalci (če izvzamemo igralske poskuse Hentshela). Temu primeren je tudi rezultat, kjer je igrane dele bolje preskočiti in se osredotočiti na ples, pri katerem nekoliko izstopa Sofia Boutella (v filmu plesalka salse Eva), ki je vajena plesa na odru ob svetovno znanih glasbenikih, kot je Madonna, pojavila pa se je tudi v videu za pesem Hollywood Tonight Michaela Jacksona.

Priznati je treba, da so plesne akrobacije v filmu prava paša za oči, čeprav bi videno včasih prej označili za gimnastiko kot ples. Zgodba je pričakovana, resnična težava pa – kot ponavadi pri tovrstnih filmih – tiči v likih. Ulični ples 2 si morda res lahko ogledamo v 3D-različici, a protagonisti filma so zelo enodimenzionalni. Veliko bolj se trudita režiserja Max Giwa in Dania Pasquini, ki jima je uspelo ujeti raznolikost plesnega dogajanja, a ob predvidljivi zgodbi, ki včasih odbrzi skozi vse ustaljene vzorce, vseeno ostaja občutek spremljanja podaljšanega glasbenega videa in vaje iz montaže, ne celovečernega filma. Tudi nedomiselni dialogi ne pripomorejo k boljšemu vtisu in na sploh jo bodo ob Uličnem plesu 2 najbolje odnesli gledalci, ki bi radi videli neverjetne plesne podvige in izklesana telesa – nič več in nič manj.