Sobota,
16. 11. 2013,
13.20

Osveženo pred

7 let, 1 mesec

Termometer prikazuje, kako vroč je članek.

Termometer prikaže, kako vroč je članek.

Thermometer Blue 1

Natisni članek

Natisni članek

Sobota, 16. 11. 2013, 13.20

7 let, 1 mesec

OCENA FILMA: Philomena

Termometer prikazuje, kako vroč je članek.

Termometer prikaže, kako vroč je članek.

Thermometer Blue 1
Najnovejša dramedija Stephena Frearsa je lep dokaz, da zgodbe, ki jih piše življenje, niso primerne samo za ignorantske ljudi. Že samo philomenalna Judi Dench vam bo ogrela srce!

Philomena, na resničnih dogodkih zasnovana britanska komična drama Stephena Frearsa, pripoveduje zgodbo o upokojeni medicinski sestri Philomeni Lee (Judi Dench), ki je morala pol stoletja živeti s pretresljivo skrivnostjo. Ko je leta 1952 še kot najstnica zanosila, se ji je družina odrekla in jo poslala v severnoirski dekliški samostan Roscrea. Tam je rodila dečka, ki so ga nune oddale v posvojitev. Vse, kar ji je ostalo od sina, je fotografija, ki jo je posnela ena od nun. In spomini.

Philomena po 50 letih skrivnost zaupa svoji hčerki. Ta z zgodbo seznani novinarja Martina Sixsmitha (Steve Coogan) – nekdanjega dopisnika BBC iz Washingtona in Moskve, ki je pred kratkim izgubil službo vladnega predstavnika za stike z javnostjo. Sixsmitha Philomenina zgodba sprva ne zanima (zgodbe, ki jih piše življenje, se mu zdijo primerne za ignorantske in omejene ljudi, sam pa bi veliko raje pisal knjigo o ruski zgodovini), toda ker potrebuje delo, sprejme izziv. Njuna pot se začne v samostanu, nadaljuje na drugi strani Atlantika in sklene na izvirnem mestu zločina, izsledki preiskave pa ne osvetlijo samo temne strani Cerkve, temveč tudi Reaganove administracije.

Sestre magdalenke 2, torej? Sploh ne! Fraza "smejali se boste in jokali se boste" se sliši oguljeno, toda v primeru Philomene je resnična. Če se že ne boste jokali, pa se vam bodo vsaj orosile oči. A poudarek je na smehu. Čeprav je ozadje Philomenine zgodbe, zgodbe številnih žensk, tragično, je Frears posnel veder in optimističen film, ki bo všeč najširšemu krogu gledalcev. Nič kaj vedri skoki v preteklost sicer spominjajo na socialni realizem filmov Kena Loacha in Mika Leigha, toda za jezo, ki jo film usmeri v nečloveško ravnanje Katoliške cerkve in ki jo pooseblja Sixsmith, se skriva prisrčna in dobrohotna zgodba o ohranjanju vere in odrešujoči moči odpuščanja.

Frearsova režija je suverena, a ne tako izrazita, kot je bila pri Kraljici. Prava moč njegovega najnovejšega filma se skriva v scenariju, ki sta ga po Sixsmithovi knjigi napisala Steve Coogan in Jeff Pope, ter v obeh glavnih igralcih – vedno odlični Denchevi, ki nas je pri 78. letih osrečila z eno najboljših vlog svoje bogate igralske kariere, in zunaj Velike Britanije (pre)malo znanim Cooganom, ki bi mu moral s Philomeno končno uspeti veliki met.

Humor v veliki meri izhaja iz nasprotujočih si značajev glavnih junakov, največkrat pa se udejanji v obliki posrečenih enovrstičnic, ki jih je soscenarist Coogan večino pripisal sebi. Philomena in Sixmith sta videti, kot da prihajata z drugih planetov. Phillomena je preprosta in klepetava ženička, iskreno prijazna do vseh, navdušujejo jo ljubezenski romani, koncept Hiše debele mame, hrana in vse, kar je brezplačno. Sixmith je ciničen, zajedljiv in sofisticiran izobraženec (Philomena pravi, da se je šolal na Oxbridgu), po prepričanju ateist, ki so mu neuspehi zagrenili življenje – ko ju gledamo, imamo občutek, da je on izgubil otroka, ne Philomena.

Največje presenečenje filma je, da Philomena in Sixmith na poti ne doživita nenadnega razsvetljenja, kar je eden večjih klišejev filmov ceste in zgodb o nenavadnih parih. Junaka se zbližata in učita drug od drugega, toda do konca filma ostajata zvesta samima sebi. Pot v ZDA pač ne more izbrisati socialnih razlik, ki so se izoblikovale skozi desetletja.

Sixmith je preiskovalni novinar od glave do pet, v dobrem in slabem. Ker se mora po službeni dolžnosti zatekati k senzacionalizmu in poenostavitvam (nune so zlobne!), mu manjka sočutja, njegov pristop je preveč hladen. Tu nastopi Philomena, ki iz novinarjeve vztrajnosti črpa pogum, hkrati pa s svojo življenjsko energijo in toplino ogreje srce še tako velikemu ciniku.

Čeprav se ji je zgodila strahotna krivica, Philomena ohranja vero in upanje v dobro, celo v trenutkih, ko se spopada s "sestro neusmiljenko", ki ji je povzročila življenjsko travmo. Oba junaka skozi zgodbo prevevajo najrazličnejši dvomi – dvomi o veri in bogu ter o tem, kakšne posledice bo imela objava njene zgodbe –, toda na koncu prevlada Philomenin optimističen pogled na svet, njeno odpuščanje deluje katarzično. Film, v katerem se prepletata komedija in tragedija, je zato bolj sladka kot grenka izkušnja.

Ob Philomeni (filmu in naslovni junakinji) preprosto ne moremo ostati ravnodušni. Najnovejši film Stephena Frearsa je dokaz, da so lahko sentimentalne zgodbe, ki jih piše življenje, zanimive tako za preproste kot za bolj sofisticirane gledalce, samo povedati jih je treba na pravi način.