OCENA FILMA: Pet razbitih kamer

"S snemanjem si celim rane. Snemanje mi pomaga, da se spopadem z življenjem in preživim," se nam v pretresljivem dokumentarcu Pet razbitih kamer izpove snemalec in soavtor filma Emad Burnat. Burnat je prebivalec Bil'ina, palestinske vasice na Zahodnem bregu, okoli katere Izrael pospešeno gradi ilegalne naselbine. Kot vsi njegovi sovaščani se tudi on spopada z življenjem pod izraelsko represijo. Življenjem, ki ga je pet let dokumentiral, za kar je moral žrtvovati pet kamer in svojo svobodo, tvegal pa je tudi svojo glavo, ki bi lahko končala podobno kot katera od njegovih kamer.

Rezultat njegovega snemanja in sodelovanja z izraelskim režiserjem Guyom Davidijem je za oskarja nominiran dokumentarec, ki nam ponudi enega najnazornejših prikazov trpljenja palestinskega prebivalstva na ozemlju pod izraelsko okupacijo. Dokumentarec, ki nas preseli na Zahodni breg in nam tamkajšnje razmere prikaže bolje od kateregakoli novinarskega prispevka.

Prvo digitalno kamero je Burnat kupil leta 2005 za ovekovečenje rojstva svojega četrtega sina, ki pa je sovpadalo z začetkom nenasilnega protestnega gibanja proti postavitvi ograje, ki je vaščanom preprečevala dostop do njihove zemlje. Tedenski protesti, pri katerih sodelujejo tudi izraelski mirovniki in tujci, se sčasoma krepijo, z njimi pa se krepijo tudi izraelska represija in povračilni ukrepi. Prizaneseno ni nikomur, niti tujcem niti njemu in njegovim kameram. Toda Burnat kljub temu vztrajno in instinktivno beleži dogodke okoli sebe.

Vsaka kamera je posebno poglavje v njegovem življenju, z vsako uničeno kamero se razmere poslabšujejo. S širitvijo nezakonitih judovskih naselbin na spornem ozemlju in postavitvijo pregrad se širi tudi teptanje človekovih pravic. Pretepanje s strani vojakov in izraelskih naseljencev, aretacije (tudi otrok!), nočne racije, obmetavanje z dimnimi bombami in solzivcem, ki zaplini celo vas, ter usmrtitve so na Zahodnem bregu del vsakdana, ki ga samo občasno popestri kakšen bolj radosten dogodek, kot je svetovno nogometno prvenstvo.

Ravnanje izraelskih vojakov je nečloveško, toda to, kar vidimo, niso posamezni ekscesi, temveč del načrtne okupacijske politike. Judovske naselbine se širijo kot rak in požirajo zemljo, od katere vaščani živijo. Glavno orožje okupatorjev so gradbeni stroji (hrup, ki ga povzročajo, dejansko spominja na zvok orožja), medtem ko sta glavni orožji protestnikov v tem boju Davida proti Goljatu upanje in optimizem. In seveda Burnatova kamera – miroljubno "orožje", ki pa se ga zatiralci najbolj bojijo, saj zajame in prikaže neprijetno resnico v vsej svoji grozoti.

Dokumentarec ima tako silovit učinek, ker gre hkrati tudi za osebno zgodbo Burnata, njegove družine, prijateljev in sovaščanov. V njem spremljamo Burnatovo ženo, ki se ne more sprijazniti s tem, da njen mož tvega življenje in svobodo zaradi snemanja, in Burnatovega najmlajšega sina, ki odrašča v okolju, kjer je teror izraelskih vojakov stalnica. Pet razbitih kamer je torej tudi zgodba o odraščanju v razmerah, ki zahtevajo trdo kožo in kjer sta prvi besedi, ki ju otrok izgovori, vojak in ograja.

Posnetki Burnatovih staršev, ki se med aretacijo enega od njegovih bratov zoperstavijo izraelskim vojakom, so srce parajoči in lahko se samo vprašamo, kako se je moral medtem počutiti Burnat. Enako velja za usmrtitev njegovega prijatelja, ki je v vmesnem času postal nekakšna maskota protestov. Toda Burnat obdrži vlogo objektivnega poročevalca, čeprav v objektiv kamere ujame smrt prijatelja in da je zaradi snemanja večkrat ranjen in aretiran. V dogajanje se ne vpleta, čeprav mu ne more ubežati. To je realnost, ki jo živi in v kateri poskuša preživeti.

Burnat snema naprej – s šesto kamero, morda pa je zdaj že sedma ali osma, kdo ve. Vprašanje je, koliko časa bo še lahko snemal in kdaj, če sploh kdaj, bodo posnetke grozot v celoti zamenjali posnetki otrok, ki uživajo v brezskrbnem oddihu ob morju. Ali pa bo tudi njegovo zadnjo kamero doletela podobna usoda kot prvih pet?