OCENA FILMA: Montevideo, se vidimo!

Piše se leto 1930, ki se je v športno zgodovino zapisalo kot leto prvega uradnega svetovnega nogometnega prvenstva, ki ga je gostil Montevideo, glavno mesto južnoameriškega Urugvaja. Film nadaljuje zgodbo tam, kjer se je končal njegov predhodnik Montevideo, Bog te je videl (Montevideo, Bog te video), torej z odhodom Jugoslovanov na omenjeno prvenstvo.

Ekipa, sestavljena izključno iz mladih srbskih nogometašev, po dolgem, tritedenskem potovanju z ladjo končno dopotuje v urugvajsko prestolnico. Ker gre za nepomembno malo balkansko državo, je temu primerna tudi dobrodošlica. "Kaj bi jih morili z avtobusom, naj se do hotela kar sprehodijo," si je najverjetneje mislil organizator. Rečeno, storjeno. Naši junaki v soparnem popoldnevu vzamejo pot pod noge in se skozi barvito zgodovinsko mesto, na vsakem koraku polno novosti in presenečenj, sprehodijo do malega hotela, ki je sicer udoben, a brez elektrike.

Do žrebanja nasprotnikov je še nekaj dni in ker mladcem hormoni ne dajo miru, se podajo na lov za mesenimi užitki. Usoda se nekoliko kruto poigra s Tirkom (Miloš Biković), neuradno glavnim junakom filma, saj na enem od teh "lovov" spozna čudovito domačinko Dolores (Elena Martinez), ki mu zmeša srce in dušo. A kaj, ko z "glavnim dobitkom" pride še "odvečni balast" v podobi njenega norega in posesivnega brata. Ta v razpletu romantične podzgodbe dveh nesojenih ljubimcev odigra še kako pomembno vlogo, ki je tu ne želim izdati.

Ker pa gre konec koncev za športno komedijo, je v ospredju seveda žogobrc. Žreb jugoslovanski ekipi ni naklonjen, saj ji dodeli favorite, slovite Brazilce. A kaj, ko slava ni vse. Železna volja, požrtvovalnost, navdušenost, trdna vizija in ideja enotnosti mladih Jugoslovanov preseneti vse in po zmagi nad Brazilci Tirke, Moša (Petar Strugar), Milutinac (Viktor Savić), Jakša (Andrija Kuzmanović) in drugi člani ekipe postanejo zvezdniki in ljubljenci vseh ...

Vse do polfinalne tekme z domačini, Urugvajci, ko gostitelji v želji po zmagi pokažejo svoj pravi, nepravični obraz. Takrat se prevarani junaki šele zavejo, kako naivno zveneča je lahko fraza Naj zmaga najboljši. Kljub velikemu razočaranju vpletenih, Jugoslavija na koncu osvoji tretje mesto (najboljše do zdaj) in se z velikimi črkami vpiše na zemljevid največjih (in v tem primeru tudi najpogumnejših) svetovnih nogometnih ekip.

"Selektorju", znanemu srbskemu igralcu, zdaj tudi režiserju Draganu Bjelogrliću, je v 150 minut dolgi razburljivi "končnici" uspelo še v drugo zatresti mrežo filmskega igrišča in poustvariti (sicer ne vem, ali zgodovinsko popolnoma natančen) nostalgičen spomin na veličasten trenutek v nekdanji skupni državi.

Režiser je s pomočjo šarmantno spisanega scenarija (morda ga kazi le nekaj odvečnih vzporednih zgodb, ki poleg tega, da dolžino filma preveč raztegnejo, doprinesejo bore malo), izvrstno koreografiranih in posnetih tekem, z neverjetnim občutkom za športno dramo, prvovrstno izbrano igralsko ekipo, ki svoje delo opravi več kot profesionalno tako na igrišču kot zunaj njega (dobrodošla stranska nastopa Branka Djurića in Armanda Assanteja), prepričljivim razvojem karakteristik posameznega lika in nič manj kot spektakularno fotografijo, scenografijo in kostumografijo posnel otipljiv, iskren in čustveno (pre)obilen kinematografski spektakel.

Produkcijska vrednost videnega se (zdi se mi, da ne bom pretiraval, če zapišem) nevarno približa ravni hollywoodske produkcije (minus hollywoodski proračun), ki jo še dodatno obogati neprekosljiv kalejdoskop romantične in iskrive balkansko temperamentne glasbene podlage našega Roberta Magnifica.

Vrhunski izdelek srbske kinematografije!