OCENA FILMA: Jane Eyre

Pri kostumskih dramah, posnetih po klasičnih romanih, je večina gledalcev upravičeno skeptična, sploh če je pri produkciji mogoče vonjati tudi hollywoodski interes. Zlato pravilo je, da lahko BBC ustvari marsikaj, zadovoljevanje sodobnih potrošniških meril pa se ustavi tam nekje pri plastični romanci in pomanjkanju globine zavoljo kadrov, ki so videti lepo. Če že tako ali tako vsi vemo, da bosta glavna lika na koncu pristala skupaj, zakaj bi se trudili s počasnim razvijanjem zgodbe in postavljanjem temeljev za romanco? Zato, ker vsi pač nismo navdušeni nad instant približki (če je že treba vedno znova poudariti).

Letošnja ekranizacija Jane Eyre, posneta po istoimenski britanski literarni klasiki Charlotte Brontë, je v mnogočem podobna zadnjemu poskusu sodobnih različic britanskih klasik – Prevzetnost in pristranost (Pride and Prejudice, 2005) z večno prisotno Keiro Knightley v glavni vlogi. Hollywoodizirano izbiro vlog bi še nekako preboleli, mnogotere bližnjice v scenariju in njegove spremembe pa težko. A saj veste, na koncu si on in ona padeta v objem, okolica je magična, ljubezen je usodna, gledalci sila očarani. Recimo.

Jane Eyre je v tem pogledu manj bombastična od Prevzetnost in pristranost, temelji predvsem na neustavljivi privlačnosti Rochesterja in Janine neupogljive osebnosti. Še enkrat: recimo. V teoriji. Rochester je namreč svojemu liku pozabil dodati tisti kos človečnosti, zaradi katerega bi se vanj zagledal še gledalec. Tudi temačno šarmanten Michael Fassbender s svojim globokim pogledom ne more premostiti bližnjic v scenariju, kjer zaradi njih zevajo luknjice. Mrtvo hladna Jane, ki namesto pomirjajoče zdrave pameti v upodobitvi mlade Mie Wasikowske pridobi še svetobolno noto, pogosto izzveni v golo naivnost.

Knjiga je sicer doživela že več priredb; tiha guvernanta, ki se zaposli na veličastnem posestvu Thornfield v lasti bogatega Rochersterja, ta pa jo uspe osvojiti kljub cinični in mračni naravi (ter seveda družbenim razlikam), je ena najbolj priljubljenih tem angleške viktorijanske dobe. Rochester za nameček skriva še mračno skrivnost in nemogoča ljubezen se zdi še bolj nemogoča. Preostalo si lahko predstavljate sami.

Struktura filma je tokrat spremenjena, začne se v sedanjosti in se spominja preteklosti, kar je premetena poteza režiserja Caryja Fukunage in ob skrbno izdelanem mračnjaškem ozračju tudi najboljša plat celovečerca. Film je seveda, kot se za britanske zgodovinske drame spodobi, tudi lep. Dobesedno. A krajšanje, hitenje skozi scenarij in občasno poneumljanje gledalca okrnijo končni občutek. Vse sestavine so na mestu, Wasikowska in Fassbender sta več kot učinkovita pri pridobivanju gledalčeve pozornosti, a v drugi polovici zgodba izgubi avtoriteto nad opazovalcem in postane predvidljiva. Kjer bi moral biti vrh napetosti, dobimo le sendvič in nato rahlo obotavljivo žvečimo do konca. Res smo siti, a po dobrih predjedeh smo pripravljeni na kaj več.