OCENA FILMA: Glorija kurb

Letošnji mednarodni filmski festival Kino Otok med drugim prinaša pretresljivi dokumentarni film avstrijskega filmskega ustvarjalca Michaela Glawoggerja, ki nosi pomenljiv naslov Glorija kurb. V njem je režiser odpotoval na različne konce sveta in si na svoj način ogledal, kako je tam videti ukvarjanje z najstarejšim poklicem na svetu. Z nizanjem posnetkov je brez pomoči pripovedovalca ustvaril bolečo zgodbo, ki jo prostitutkam prinaša vsakdan, nasproti mračnosti resnične pripovedi pa je postavil posnetke, polne barv in zanimivih detajlov.

Glawogger se je na popotovanje podal na tri konce sveta: na Tajsko, v Bangladeš in v Mehiko – ko se začne vrteti zaključna špica, je gledalcu jasno, da so kljub enaki osnovi poklica, o katerem film govori, izkušnje prostitutk med seboj zelo različne.

Na Tajskem gledalec spremlja vsakdan prostitutk, zaposlenih v bordelu Fishtank, kjer te sedijo za velikim steklom, moški pa, kot v trgovini z akvarijskimi ribicami, izbirajo, katero od njih bi si nocoj privoščili. Kljub temu da so dekleta znana le po svojih številkah, vse skupaj deluje precej običajno in družbeno sprejeto, med prostitutkami sprva sploh ni mogoče zaslutiti kakršnekoli žalosti zaradi tega, kar počnejo. Gledalec se zamisli šele v trenutku, ko je jasno, da mladenke, če se bodo poklicu kadarkoli uspele odpovedati, seksa nikoli več ne bodo uspele dojemati kot ljubljenja – kakršnokoli spolno udejstvovanje bo ostalo zgolj na ravni površinskega f…

Popolnoma drugačna zgodba se piše v Bangladešu, kjer režiser prikaže življenje v revnem bordelu v družinski lasti, kjer večina prostitutk ne more imeti več kot dvajset let – jasno je, da so dekleta pravzaprav še otroci. Pripoved gledalca bombardira z občutkom revščine, bojevanjem za stranke, obenem pa bolečino, jokom, obupom in nezmožnostjo pobega usodi, v kateri se bodo dekleta tudi na stara leta skušala preživljati na enak način, a to zaradi njihove starosti ne bo več mogoče. Imajo sploh kakšno prihodnost?

Tretji del zgodbe je posnet v Mehiki, kjer je mogoče opazovati zgodbe predvsem starejših prostitutk, ki vsaj na videz želijo delovati zadovoljne s tem, kar počnejo, kaj kmalu pa postane jasno, da se pod prisiljenim smehom skriva nepopisna bolečina. To povrhu vsega, vsakič ko je to možno, utapljajo v "cracku". Režiser, ki je moral plačati vse, kar je kjerkoli posnel, je v Mehiki uspel zabeležiti seksualno najbolj nazorne prizore – tamkajšnje prostitutke so bile daleč najbolj odkrite in odprte za delitev svojih izkušenj, sramovale pa se niso niti seksa pred kamero. Hkrati je Glawogger v zgodbo vpletel tudi vero in njihov odnos do nje. Na Tajskem so mladenke predane budizmu, v Bangladešu se zaradi Alaha izogibajo oralnemu seksu, v Mehiki pa so kakopak zagrizene katoličanke, ki se bojijo temnih urokov.

Skozi celotno popotovanje je režiser intervjuval tudi stranke obravnavanih bordelov – gledalec se slej ali prej začne spraševati, kako pusto, nesrečno, morda celo patetično mora biti njihovo življenje. Ne glede na to, kje se režiser nahaja, se stranke zedinijo, da bi se jim brez prostitutk življenje obrnilo na glavo in da moški brez spolnih uslug za plačilo ne bi mogli preživeti. Je denar edini način, da se lahko večkrat dobijo z enim in istim dekletom? Ga lahko le na ta način obdržijo?

Kljub temu, da se režiser loteva tako občutljive teme z najrazličnejšimi vzroki, ozadji in posledicami, se v filmu izogiba kakršnemukoli obsojanju, pa naj gre za prostitutke ali njihove stranke – gledalec se sam odloča, kako bo prikazano sprejel. Zanimivo se zdi, da pretresljive zgodbe žensk iz tretjega sveta, katerih prihodnost je najverjetneje precej mračna, režiser preplete z glasbeno podlago evropejskih glasbenih umetnic, kot sta CocoRosie in PJ Harvey.

Ne glede na to, kaj do "zvezd" filma občuti gledalec, je mogoče tudi trditi, da je dokumentarni film poleg prikaza najstarejšega poklica na svetu obenem pripoved o svetu sodobnega kapitalizma, kjer lahko vsak odnos, ne glede na njegovo naravo, dojemamo kot svojevrstno transakcijo.