Deja Crnović

Torek,
18. 11. 2014,
10.15

Osveženo pred

7 let, 2 meseca

Termometer prikazuje, kako vroč je članek.

Termometer prikaže, kako vroč je članek.

Thermometer Blue 1

Natisni članek

Natisni članek

Torek, 18. 11. 2014, 10.15

7 let, 2 meseca

OCENA FILMA: Banda punc

Deja Crnović

Termometer prikazuje, kako vroč je članek.

Termometer prikaže, kako vroč je članek.

Thermometer Blue 1
Eden od treh filmov, ki se letos poleg Razrednega sovražnika poteguje za nagrado evropskega parlamenta, lux, govori o iskanju svobode v družbi, ki iluzijo izbire zagotavlja le nekaterim.

Banda punc se skupaj z Razrednim sovražnikom in filmom Ida poteguje za nagrado lux, ki jo Evropski parlament vsako leto podeli najboljšemu evropskemu filmu. Čeprav sta si Razredni sovražnik in Banda punc blizu po starostni strukturi igralk in igralcev ter tudi tem, da gre večinoma za naturščike, Banda punc režiserke Céline Sciamma odpira pogled v svet ljudi, ki so večinoma nevidni.

Film daje glas temnopoltim mladim ženskam iz pariškega primestja, katerih usodo praviloma pišejo moški. V Bandi punc so očetje sicer odsotni, je pa zato življenje glavne junakinje Marieme (Karidja Touré) ujeto v predsodke in omejitve starejšega brata. Položaj deklet, ki se v uvodnem prizoru borijo na športnem igrišču, režiserka Sciamma stopnjuje z njihovim približevanjem domu. Medtem ko so na igrišču odločne, samozavestne in bojevite, na prehodu v sosesko, kjer jih z vseh strani opazujejo moški, nenadoma utihnejo.

Marieme, ki zaradi preslabih ocen in družbeno-ekonomskega položaja pred seboj nima odprtih veliko možnosti, svoj izraz, vsaj začasno, najde v bandi punc. Četverici deklet, ki z izzivanjem in pretepi vzdržuje vsaj kanček samozavesti in moči, ki jim jo v družbi sicer odrekajo vsi po vrsti. Zatekanje k nasilju postane eden od osvobajajočih dejavnikov deklet, ki vedo, da gre od tu naprej samo še navzdol.

Banda punc se ne zanaša na besede in dialoge, temveč zgodbo elegantno spleta s pomočjo prizorov vsakdana, ki vsebujejo neverjetno veliko simbolike. Eden od vrhuncev filma je zagotovo prizor v hotelski sobi, kamor se dekleta umikajo pred družino ter vrstniki in vrstnicami. V sobi se napijejo, oblečejo v ukradene obleke in naličijo, a ne za druge, temveč zase, nato pa plešejo na Rihannino skladbo Diamonds, ki jo v filmu poslušamo v celoti in ki zaradi odličnih posnetkov deklet deluje bolje kot kadarkoli prej.

Marieme, pozneje Vic, svoje mesto v družbi išče prek različnih uprizarjanj ženskosti, njeno zavedanje, da je v njenem svetu "svoboda" namenjena zgolj moškim, pa njen položaj še dodatno zapleta. Ko se odloči, da bo raje kot čistila pisarne, kar počne njena mama, preprodajala drogo, začasno najde svet, v katerem je cenjena zaradi svoje iznajdljivosti in trdega dela, a na koncu je še vedno ženska, ki ne glede na pričesko, ki skozi film signalizira njena čustvena obdobja, oblačila ali prevezovanje prsi mora ostati dostopna moškemu, v tem primeru svojemu "šefu".

Céline Sciamma uspe z minimalističnim pristopom in uporabo glasbe odpreti kompleksnost in razsežnosti položaja tistih, ki se jih praviloma odpravi z besedo ali dvema, hkrati pa ji uspe neverjetno učinkovito prikazati motive za nasilje in tudi čustvena stanja vseh vpletenih.