OCENA FILMA: Ana Karenina

Britanski režiser Joe Wright je leta 2005 s filmom Prevzetnosti in pristranost odpotoval v svet Jane Austen, štiri leta zatem pa se je lotil že filmske predelave romana Iana McEwana Pokora. In če se je obeh predelav, bogatih kostumskih dram, lotil precej previdno, konvencionalno, pričakovano in morda zato tudi dolgočasno, se je s Tolstojevim romanom Ana Karenina odločil za tveganje. Enega od največjih romanov realizma je odpeljal nekaj drugam, mu vdihnil nekaj nepričakovanega in morda svojemu filmu ravno zaradi tega vdihnil nekaj magičnosti.

Wright je namreč dogajanje simbolično postavil v rusko gledališče druge polovice 19. stoletja; na njegovem odru, v parterju in povsod naokoli se dogajajo ključni trenutki filma: pa tudi če gre za konjsko dirko. Namesto da bi se snemanja filma lotil na pričakovanih, "pravih" lokacijah, Wright tako v gledališču pod drobnogled postavi plemstvo tedanje carske Rusije, zahrbtnost njegovih posameznikov in neizbežne tragedije. Kamera potuje od enega na drug konec gledališča, posameznemu prizoru pa je namenjena skrbno dodelana scenografija, ki gledalca popelje tja, kjer naj bi se zgodba v resnici dogajala: v moskovsko plesno dvorano, kjer Ana zapelje Vronskega, v operno hišo, v uradne prostore, kjer svoje delo opravlja Karenin, ali, kot rečeno, na konjske dirke. Te se na primer odvijajo kar na odru, obiskovalci pa sedijo v parterju. Mimogrede; film si je za scenografijo prislužil tudi eno od štirih nominacij za oskarja.

In če se je Wright odločil, da bo vse dogajanje zrežiral v gledališču, kjer je še celo drveči vlak skrbno narejena, a namenoma očitna maketa, je temu prilagodil tudi dogajanje. Ko Ana in Vronski prvič zaplešeta, si zazreta v oči in za nekaj sekund zasanjano odpotujeta v drug svet, preostali plešoči pari okoli njiju izginejo, ko Ana čuti, da jo plemstvo zaradi afere obsoja, jo osvetli močan žaromet, skupinska dela kmetov in uradnikov pa so skrbno sinhronizirana: gibanje statistov je dodelana koreografija, skorajda ples po deskah na odru in okoli njega. Wright je tako, kot je to že v njegovi navadi, k svoji predelavi romana v glavno vlogo povabil Keiro Knightley – in ker se navadno sem in tja kaj hitro začne dozdevati, da igralka v svoji interpretaciji katerekoli vloge začne skorajda smešno pretiravati, ji je ta vloga zaradi gledališke obarvanosti filma pisana na kožo. Njenega moža Karenina je umirjeno, modro, malce hladno, a prepričljivo upodobil Jude Law, medtem ko se zdi Anin ljubimec Vronski Aarona Taylorja-Johnsona hladen in nezanimiv. Na drugi strani je vredno omeniti mlada igralca Domhnalla Gleesona (Levin) in Švedinjo Alicio Vikander (Kitty), to smo že videli v danski kostumski drami Kraljevska afera, s čimer je pri tovrstnem filmu že začela strumno korakati za svojo starejšo kolegico Keiro Knightley.

Razkošni kostumi, pisana scenografija in bogata glasbena podlaga so filmu prinesli tri oskarjeve nominacije – osredotočenost na zgoraj opisani gledališko obarvani koncept, ki je sam po sebi zanimiv, pa je na žalost film okradel več kot potrebne globine. Zgodba zaradi razkošnosti filma in začetne magičnosti izgubi svojo tragičnost, gledalca se ne dotakne, občudovanje Wrightovega truda slikovite interpretacije romana pa med filmom počasi pojenja. Visoko stilizirana estetika, brez katere si kostumske drame skorajda ni mogoče predstavljati, je v tem primeru zanjo tudi pogubna.