Nahid Persson Sarvestani: Moje življenje ni vredno nič več kot življenja prijateljev v zaporu

"Zakaj bi me bilo strah? Moje življenje ni vredno nič več kot življenja prijateljev, ki so še danes v zaporu," o svojemu včasih nevarnem filmskem ustvarjanju, v katerem se pogosto ukvarja s temami rodnega Irana, pravi švedska dokumentaristka Nahid Persson Sarvestani. Na sobotni večer pod zvezdami festivala Kino Otok si bodo gledalci namreč lahko ogledali njen sveži film Ukradena revolucija (2013), izbor pretresljivih zgodb iranskih žensk, ki so se pred več desetletji kot politične zapornice v nemogočih pogojih gnetle za rešetkami iranskih zaporov, danes pa so razkropljene na različnih koncih sveta.

Nahid Persson Sarvestani si je pred revolucijo leta 1979 kot študentka in levičarska aktivistka v imenu svobodnega in demokratičnega Irana prizadevala za padec diktature Reze Pahlavija. V strahu pred nasiljem novega režima in ki se je namenil še bolj surovo obračunati s (sekularno) opozicijo in po tem, ko so v zaporu usmrtili njenega brata, se je zatekla na Švedsko – tam je postala priznana dokumentaristka, ki, kot rečeno, zaradi neizprosne kritike islama v svojem delu filme pogosto ustvarja v težkih in nevarnih razmerah. "Med nastajanjem filma Prostitution: Behind the Veil je policija denimo aretirala mojega asistenta, imeli pa smo srečo, ker ni točno vedela, kaj snemamo," se je za Planet Siol.net prek elektronske pošte spominjala režiserka. "Kljub temu zaradi takih situacij še nikoli nisem hotela prenehati s svojim delom. Ko nekaj začnem, moram končati, čeprav lahko pristanem v zaporu. Vse skupaj se mi zdi neka odgovornost. Ukvarjam se s snemanjem dokumentarcev, pripovedujem zgodbe, ki jih mnogi ne morejo."

Od spanja na kolenih do mučenja in posilstev Ideja za film Ukradena revolucija je vzklila, ko so ji tri desetletja po odhodu iz domovine podobe protestnikov na teheranskih ulicah ob predsedniških volitvah priklicale v spomin mladostna leta, s tem pa tudi občutke krivde, bolečine in radovednosti, kaj se je zgodilo z njenimi nekdanjimi tovarišicami. S pomočjo spletnih brskalnikov in organizacije, ki so jo ustanovili nekdanji politični zaporniki, jih je nekaj izsledila, tiste, ki so imele dovolj poguma, da svojo zgodbo zaupajo kameri, pa so spregovorile o psihičnem in fizičnem peklu, ki so ga doživljale kot politične zapornice v islamističnem režimu – soočiti so se morale z nečloveškimi bivanjskimi pogoji, celo posilstvi in mučenjem, s katerimi so jih pripadniki revolucionarne garde poskušali spremeniti v zombije.

"Gre za zgodbo mojih prijateljev in družine. Težko je bilo raziskovati nekaj, kar sem prej 30 let ignorirala. Prvič po toliko letih sem izvedela, da so brata pred usmrtitvijo tudi hudo mučili. Ta podatek me je preprosto paraliziral," pripoveduje režiserka, na katero pa je ustvarjanje tega filma delovalo tudi kot nekakšne terapija. "Dojela sem, da bratova smrt ni bila moja krivda, zato sem se počutila bolje. Občutek krivde me je namreč spremljal dolgo časa. Po drugi strani pa mi je srce strl tudi podatek, koliko ljudi je bilo usmrčenih – celo tistih, ki se za politiko sploh niso zanimali. Začela sem se jeziti nase, da za te ljudi nisem česa naredila že prej. Ko so bili prijatelji v zaporu, ko so jih mučili in pobijali, sem sama živela popolnoma običajno življenje na Švedskem."

Tovrstne zgodbe morajo biti povedane Nahid Persson Sarvestani je s prihodom na Švedsko tragedijo, ki jo je doživela v domačem Iranu, poskušala potlačiti in s svojima dvema otrokoma zaživeti normalno življenje. "Po tridesetih letih pa so potlačene emocije vendarle privrele na plano. Bolečina je bila neznosna," pravi režiserka, ki jo grozoviti spomini, ki jih v filmu z njo delijo tovarišice, vidno pretresejo. Čeprav je bilo za ženske, ki danes na različnih koncih sveta živijo dokaj normalno življenje, svojo zgodbo težko pripovedovati, kaj šele pred kamero, filmska ustvarjalka pravi, da jim je bil film, preplet intimne in kolektivne zgodbe, izjemno všeč. Še več; skupna izkušnja jih druži, potem ko so se spet našle, so znova postale prijateljice. "Delimo si skupno ideologijo in vrednote."

Filmska ustvarjalka je pred dvema letoma končala svojo avtobiografijo, trenutno pa načrtuje še en projekt, v katerem se bo prav tako osredotočala na Iran. "Ljudje v Iranu so enaki vsem nam," razmišlja o svoji rodni državi. "So inteligentni, izobraženi in ustvarjalni, a se ne smejo izražati. Večji del mladih je študentov, ki si želijo dobrih služb, a pri tem naletijo na toliko ovir, da izgubijo upanje in vizijo prihodnosti. Vedo, da nad svojim življenjem nimajo nadzora. Trenutno o tem, kaj lahko ljudje počnejo, odloča režim. Ta ženske omejuje vse bolj in bolj, celo pri študiju. Ne morejo na primer izbrati kateregakoli predmeta. In tudi že študirajo nekaj, kar jim režim dovoli, vedo, da po koncu študija službe ne bodo dobile."

"Zavedam se, da morajo biti take zgodbe povedane in da lahko jaz ljudi o teh stvareh na svoj način osveščam. Upam, da se film, kot je Ukradena revolucija, koga dotakne in da kdo informacije, ki jih v filmu dobi, tudi širi naprej."