Mehki, hudomušni in melanholični Pliš

"Igrivo, mehko, naivno … in kratko," tako Marko Gregorič opiše ime zasedbe Pliš. Spomnil se ga je nekega dne na domačem balkonu in zdelo se mu je kot nalašč za glasbo, ki jo izvajajo. Prav tak, mehak, nežen in obenem močan ter res nekako plišast, je tudi glas Aleksandre Ilijevski, na katero sta Marko in Rok Vilčnik, oba priznana in uveljavljena glasbenika, postala pozorna na njenem kanalu na YouTubu, kjer je objavljala priredbe pod imenom Aleksandra Something. Kar tam sta ji predlagala, da odpoje eno njunih pesmi, poslala sta ji Metulje, in ko jima je Aleksandra vrnila posnetek, so vsi v hipu vedeli, da se začenja čudovito glasbeno sodelovanje. Priredbe, sprva Aleksandrin stik z glasbo in možnost za širjenje kroga poslušalcev, so še vedno stalnica srečanj med pevko in Markom, ki jo spremlja na kitari ali kontrabasu. Melanholični in hudomušni A Pliš nista le dva, zasedbo sestavljata še Sebastian Duh na klaviaturah in Blaž Korez na tolkalih. "Naši nastopi so zelo različni, vse je odvisno od priložnosti, dolžine in vsebine nastopa. Radi poskrbimo, da je izvedba tudi zvočno pestra in avtorske skladbe so narejene s skupino," razloži Marko. Njihovi nastopi so "skulirani", pravita, pazijo, da si skladbe sledijo v nekem logičnem zaporedju. "Zelo na izi, kot bi igrali v dnevni sobi."

Avtorske skladbe so plod sodelovanja med besedilopiscem Rokom Vilčnikom in Markom, ki zakrivi glasbeni del. Večinoma ustvarjanje poteka kar prek spletne pošte. "Naša glasba je melanholična, morda malce hudomušna," opisuje Marko, ki priznava vpliv brazilske glasbe na svoje ustvarjanje, medtem ko Aleksandra dodaja: "Kljub melanholiji naše pesmi dajejo neko upanje." K tej melanholiji veliko pripomore tudi Aleksandrin glas. "Verjamem v izvajalce, ki ne igrajo in pri izražanju ne zavzamejo prisilne poze, so nekaj posebnega. Aleksandra to zagotovo je," opisuje Marko. "Ima zelo specifičen vokal, ki potrebuje prostor in zrak. Težko zaživi, če je spremljava preveč bogata, če je naokoli preveč "šundra". Tudi zato velikokrat nastopata sama, ko ob strunah kontrabasa ali kitare in Aleksandrinega glasu zveni tudi tišina. "Tišina je prav tako del glasbe, jemljem jo enako kot glas. Tudi pavzo na notno črtovje napišeš, tam ni luknje, črte se ne prekinejo zaradi nje."

Svojo glasbo opisujejo tudi kot zelo intimno. Kako pa glasbeniki gledajo na ta recipročen odnos med njihovo intimo, ki jo razkazujejo v svojih skladbah in izvedbah, ter intimo poslušalcev, ki z njihovo glasbo ustvarjajo svojevrstno kuliso svojih življenj? "Vsi delamo z željo, da drugim damo nekaj lepega," je kratek Marko. "Zadnjič je po koncertu do mene stopilo dekle in priznalo, da jo naša glasba pomirja," pripoveduje Aleksandra. "Tudi sama se najdem v tem, saj je tudi name kdaj v določenem trenutku vplivala kakšna skladba ali izvajalec. Tudi zato mi to veliko pomeni."

Iz domače kopalnice v svet S priredbami, na spletu bolj znanimi kot "coverji", se Marko in Aleksandra predvsem dobro zabavata. Skladbe, ki se jih odločita predelati po svoje, izbirata predvsem po lastnem okusu, kar pa ni vedno lahko, priznavata v smehu. "Najina okusa sta pravzaprav zelo različna, nekje pa se hvala bogu stakneta," pravita in kdaj se zgodi tudi to, da se kakšne skladbe lotita, a jima preprosto ni všeč smer, v katero se priredba odvija, zato je ne posnameta. Kdaj potrebujeta tudi kakšen dan za razmislek, vsekakor pa se lotita le skladb, ki so všeč obema, pomembno vlogo pri tem pa igra tudi to, kako skladba zveni v zelo preprostem in okrnjenem aranžmaju, saj Marko Aleksandro spremlja le s kitaro ali kontrabasom. Priredbe pospremita s prisrčnimi videospoti, posnetimi kar pri Marku doma. Eno od priredb sta posnela kar v kopalnici, saj je tam akustika najboljša. YouTube pokaže realno sliko Ja, pri Plišu se veliko vrti okoli spleta. Kako gledata na možnosti, ki jih glasbenikom ponuja internet s svojimi kanali, kot so YouTube, Facebook in Twitter? "Ker delamo malce drugačno glasbo, ki je ljudje morda niso navajeni, nam je splet pri širjenju kroga poslušalcev v veliko pomoč." Internet jim omogoča, da svojo glasbo promovirajo brezplačno in na najboljši možen način – da potuje od ljudi do ljudi. "Ker se sicer malo pojavljamo v medijih, nas ljudje poznajo predvsem z YouTuba. Naše videospote delijo naprej, dobivamo nove oboževalce, ki potem obiščejo naše koncerte."

Marko opiše še eno pozitivno lastnost spleta in predvsem YouTuba, ko pravi: "Tam dobiš realno sliko, koliko ljudi doseže tvoja glasba. Pri tem ti ne pomagajo nobene plačane objave, noben piar. Je najbolj demokratičen način, številke ogledov in 'lajkov' povedo svoje." Njuna izvedba Somebody That I Used To Know prepričala tudi Gotye Prav YouTube in, kot priznava Aleksandra, tudi strateška izbira enega največjih hitov zadnjih let Somebody That I Used To Know, sta pripeljala do prav posebnega uspeha. Gotye oziroma pevec Wally, ki skladbo izvaja v izvirniku, je v kolaž priredb (ki jih na spletu res ni malo) vključil tudi asketsko različico Aleksandre in Marka in ju povabil na koncert v München, kjer se bodo tudi srečali. Zanimivo, da je njuna različica velike uspešnice na YouTubu sicer doživela ogromno negativnih komentarjev, na drugi strani pa so bili mnogi tudi navdušeni nad njuno izvedbo.

Poleg tega, da sta Aleksandra in Marko že razmišljala o nekakšnem albumu priredb, ki bi si ga lahko ljubitelji njunih skladb naložili prek spleta, so tudi namigi in povpraševanje po plošči skupine Pliš vedno glasnejši. "Ploščo bi seveda radi posneli, kar pa se za zdaj finančno ne izide," sta iskrena. "Drugi razlog pa je ta, da verjamemo v to, da morajo skladbe namreč zaživeti na odru, se izpopolniti, preden jih lahko posnamemo."