Me First and the Gimme Gimmes: havajske srajce, kolebnica in R. Kelly

"Ti si pa malce pijan," se je zaslišalo z odra. "Pojdi nazaj na Hrvaško!" Ko je občinstvo v prijetno nabiti dvorani Kina Šiške zaslišalo te besede, jo je napolnilo z navdušenimi kriki – verjetno ne zaradi nestrpnosti do južnih sosedov, temveč iz veselja, da je protagonist in basist zasedbe Me First and the Gimme Gimmes, Fat Mike, z izjavo pokazal, da ve nekaj o deželi, v kateri se nahaja. Večkrat se je kakopak pohvalil s svojim znanjem besede "prosim" oziroma "prozim", kot jo je izgovoril sam, da bi bilo še bolj zanimivo, si je vmes vzel tudi čas, da je navdušeni "stage diverski" mladini s svojo veliko bas kitaro poskušal preprečiti skok na roke navdušenega občinstva.

Več kot očitno so Fat Mike – ki ga ljubitelji punk rocka poznajo tudi kot frontmana zasedbe NOFX – in njegova super zvezdniška kalifornijska punk rock zasedba Me First and the Gimme Gimmes sinoči poskrbeli, da se je depresiven, deževen sobotni dan prevesil v energičen koncertni večer, poln norčij in punk rocka, s katerim so dokazali, da lahko svojevrstne različice osladnih r'n'b refrenov in prastarih skladb iz muzikalov nasmeh na ustnice narišejo še takim silakom ali glasbenim izbirčnežem.

Ogrevanje v rokah Red Five Point Star Preden si je oder oziroma celo dvorano prisvojila ameriška peterica, so v njej odmevali raznovrstni ska ritmi domače zasedbe Red Five Point Star. Zasedba je svoj najnovejši album Worst Case Scenario izdala lansko jesen – ta je luč sveta ugledal pri ameriški založbi Megalith Records, s katero je do sodelovanja prišlo zaradi vzajemnega spoštovanja z lastnikom Robertom Hingleyjem - Bucketom, ki je slovensko šesterico kot predskupino svojega ska benda The Toasters popeljal tudi na ameriško turnejo. RFPS so si v času svojega obstoja nabrali že zavidljivo kilometrino, zaradi katere na odru skorajda ne morejo razočarati – suveren nastop, od katerega ljubitelj njihove glasbe dobi tisto, kar išče, za piko na i pa s svojo šaljivo komunikacijo z občinstvom – oziroma stand up komedijo, kot pravijo preostali člani benda – poskrbi frontman Uroš Grahek.

Za uvod Led Zeppelin Dobre pol ure po koncu ogrevanja, za katerega so poskrbeli RFPS, je v dvorani spet završalo – na oder je prikorakal moški v belih hlačah, oranžni havajski srajci in sončnih očalih. "Tole sem napisal danes," se je pohvalil, zatem pa iz svoje kitare izvabil dobro znani riff skladbe Stairway to Heaven. Počasi so se mu v enakih kostumih pridružili še preostali štirje člani, na kar je skladba legendarnih Led Zeppelin iznenada dobila svojo, za Me First and the Gimme Gimmes značilno punk rock preobleko.

Kot rečeno, so možje v havajskih srajcah, ki so si prisvojili oder, dobro znani obrazi kalifornijske punk rock scene: frontman oziroma basist starih dobrih NOFX, Fat Mike, član zasedbe Re-Volts, Spike Slawson, Scott Shiftlett zasedbe Face to Face ter dva člana benda Lagwagon, Joey Cape in Dave Raun. Bend se je oblikoval, ko sta Fat Mike in Cape odprto spregovorila o svoji želji, da bi v punk rock različicah preigravala pesmi Neila Diamonda in stare folk skladbe. In res; čeprav bend sprva ni nameraval izdajati plošč, jih je do danes luč sveta ugledalo že devet, na katerih so v svojem slogu obdelali vse; od country klasik, legendarnih rock skladb pa do srce parajočih r'n'b uspešnic in osladnih napevov filmskih muzikalov. Včeraj so tako v Šiški odmevale skladbe, kot so Leaving on a Jet Plane Johna Denverja, Season in the Sun The Kingston Tria, On the Road Again Willieja Nelsona, End of the Road r'n'b zasedbe Boyz II Men, Enjoy the Silence benda Depeche Mode, Over the Rainbow, ki jo je v filmu Čarovnik iz Oza prepevala Judy Garland, pa tudi Tomorrow legendarnega muzikala Annie. Kot uspešnici, ki sta najbolj razdivjali občinstvo, sta se izkazali zimzelena Country Road in pa R. Kellyjeva I Believe I Can Fly.

Dala "lupčka" Fat Miku Najbolj razgreti člani občinstva si ob starih dobrih skladbah v energični punk rock obliki niso mogli pomagati, da si ne bi tudi sami za nekaj trenutkov prisvojili odra, nato pa po zraku se pognali v objem navdušenega občinstva. Še več; najpogumnejši so si dovolili trepljanja in objemanja punk rock legend, eno od deklet je poljubček nalepilo na lice Fat Mika, poguma pa ni manjkalo niti za posedanje pred bobni, kjer si je basist privoščil čips.

Medtem ko se je občinstvo ukvarjalo z mislijo, kako se najbolje vključiti v koncert, se je peterica na odru neprestano objemala, pokala šale, komentirala in se žalila. Vokalist Slawson je bil zaradi svoje "blond pričeske iz 2. svetovne vojne" denimo označen za lezbičnega Hitlerja. Šala kakopak ni ostala le pri besedah; kitarist Cape si je denimo med koncertom privoščil nekaj trenutkov preskakovanja kolebnice, ko ga je prijelo na malo potrebo, pa je dovolil, da ga do stranišča čez celo dvorano na rokah ponese kar občinstvo.

Po slabi uri koncerta je bend oder zapustil, po navdušenih krikih občinstva pa se vrnil s skladbami Mandy, Don't Cry for Me Argentina in Sail Away.

Čeprav prekratek, se je koncert izkazal za barvito punk rock zabavo, ob kateri verjetno še najbolj zadrgnjenim ni uspelo obdržati resnega obraza – navsezadnje je bilo videti, da se po odru podi peterica moških, ki na svojevrsten način doživlja krizo srednjih let.