Max Irons: seks, alkohol in nezemljani

Le nekaj mesecev po tem, ko se je v kinematografih odvrtel zadnji del sage Somrak, na redni spored naših velikih platen prihaja filmska predelava še enega romana avtorice Stephenie Meyer – če se je ta v Somraku poigravala z vampirji, pa je v romanu Duša odpotovala v znanstvenofantastični svet miroljubnih nezemljanov, ki zasedejo človeška telesa. Po finančnem uspehu serije filmov Somrak in najstniški obsesiji z njenimi junaki se ni težko spraševati, kaj bo v svet mladih prinesla Duša. Bi lahko tudi njeni igralci postali oboževani med privrženci ene najbolj priljubljenih in obrekovanih filmskih zvezd? Bi lahko Saoirse Ronana postala nova Kristen Stewart? Ali pa Max Irons novi Robert Pattinson?

"Ne ne … ne. Njemu je verjetno OK, obenem pa mu je šlo v Cronenbergovem projektu (Kozmopolis) zelo dobro – za to vlogo se lahko najbrž zahvali ravno Somraku. Obenem pa je moral zaradi njega žrtvovati del svojega življenja, ki ga jaz sam niti slučajno ne želim žrtvovati," o Pattinsonovem statusu pravi Max Irons. Sedemindvajsetletnega sina irske igralke Sinéad Cusack in angleškega igralca Jeremyja Ironsa se morda spomnite iz filma Rdeča kapica, v kateri je leta 2011 protagonistko upodobila Amanda Seyfried.

Film o deklici z rdečo kapuco je kritike vse prej kot navdušil, razočarali pa so jih celo glavni moški junaki. Kljub temu vse kaže, da Irons vztrajno hodi po poti, za katero se je odločil že pri petnajstih. In to kljub temu, da je že kot sedemletni fantek ugotovil, kako težko je pravzaprav lahko zvezdniško življenje. Sam pravi, da je do spoznanja prišel, ko je bil z očetom na snemanju filmaHiša duhov na Portugalskem (1993). "V grmovju sem opazil velik objektiv. Povedal sem očetu, on pa je v paparaca zabrisal lopato – to mi je bilo kar všeč."

Od fantka s pričesko na lonec do mladega upornika In čeprav je starejši Irons s svojim sinom o svetu igralskega posla delil veliko modrosti, je pustil, da se skrivnosti same veščine Max nauči sam. "Če te učijo igrati, je podobno, kot da bi te učili voziti avto. Veš, da imajo prav, po drugi strani pa si želiš, da bi utihnili."

Mladi Max Irons je svoje otroštvo preživljal v Londonu in na posestvu, ki ga imajo starši v grofiji Oxfordshire. Ti so ga nato poslali v internat, kjer so se zaradi pričeske "na lonec" in starinskih očal sošolci do njega obnašali neusmiljeno. Kljub temu se Max svojega otroštva spominja kot srečnega in stabilnega. Ko je bil doma, se njegova starša na snemanje nikoli nista odpravila naenkrat.

Svoje življenje na srednji šoli Bryanston mladenič opisuje kot divje in uporniško – nemalokrat se je moral soočati z ukori in podobnimi disciplinskimi ukrepi. "Nič resnega, samo zaradi deklet, pijače in cigaret. Starši so mi vedno rekli, da sem v prikrivanju tega zelo zelo slab. Odvrnil sem jim, da je težava v tem, ker to počnem zelo pogosto, kar pomeni, da je statistično več možnosti, da me zasačijo." Vse lepo in prav – dokler ga ni še pred maturo učiteljica zasačila med seksom, on pa si je zaslužil izključitev.

Denar služil tudi kot maneken Kljub tovrstnim izpadom je mladeniču uspelo priti na igralsko šolo – pa čeprav sta ga starša neprestano opozarjala na to, da se velik uspeh primeri le pri 0,1 odstotka igralcev. Dandanes se v njegovo življenje ne vmešavata pogosto, kot pravi sam, mu oče le sem in tja ponudi nasvet, kako se spoprijemati s svetom Hollywooda, ki je precej drugačen kot filmska industrija na Otoku.

Za eno od izredno zahtevnih ovir, ki jo je moral Max Irons na svoji igralski poti premagati, se je izkazala disleksija. Prebiranje scenarijev mu je povzročalo velike težave – danes se s tem spoprijema tako, da se svojih vrstic nauči že veliko prej kot njegovi soigralci.

V času dramske šole je Irons nekaj funtov zaslužil tudi kot maneken. "Vsak dan sem bil v šoli od devetih zjutraj do šestih popoldne, zato za konkretno službo nisem imela časa. Poskusil sem, a me je to popolnoma izčrpalo. Ko so mi ponudili nekaj denarja, da poziram, sem si rekel, zakaj pa ne."

"Edina oseba, ki jo lahko navdušim, sem jaz" Mladi Irons je svojo prvo, a majhno filmsko vlogo dobil leta 2004 v filmu Being Julia, v katerem je igral tud njegov oče, mladeniča pa je bilo mogoče videti tudi v filmu Dorian Gray, v katerem je protagonista upodobil Ben Barnes. Še letos se bo na televiziji BBC predstavil kot igralec v seriji The White Queen, na platnu pa naj bi premiero doživela tudi biografska zgodba Antonia Vivaldija, kjer se je vživel v glavnega junaka.

Pa je mladeniča kdaj strah, da ga filmski svet zaradi staršev ne jemlje resno? "Ne. Vem, da se moram s tem boriti, pika na i pa je tudi disleksija. Vedno želiš dajati vtis uspeha – da si dober, tudi če nisi. Če imaš starše, ki počnejo tisto, kar si želiš početi tudi ti, veš, da so ponosni, ampak jih ne moreš tako zelo navdušiti – navsezadnje so vse dosegli tudi sami. Edina oseba, ki jo lahko navdušim, sem jaz. Truditi se moram zase. Je..š preostali svet!"