Četrtek, 29. 11. 2007, 18.44
8 let, 7 mesecev
LIFFe: Tik pred zaključkom vodstvo prevzela Past
Film Past (Klopka) je bil predvajan v sekciji Panorama svetovnega filma, na festivalu pa se je predstavil tudi režiser Srdjan Golubović. Slovensko občinstvo je srbskega režiserja na festivalu spoznalo že leta 2002 s filmom Absolutnih sto, tokrat pa nas z zgodbo, posneto v slogu filma noir, popelje v sodobno Srbijo v tranziciji, v Beograd po Miloševiću, ki ga režiser opisuje kot moralno in eksistencialno puščavo, kjer človeško življenje še ni dosti vredno, normalno bivanje pa se zdi nedosegljivo.
Sodobna balkanska različica Zločina in kazni
Past je realistična, trda in surova drama o človeku, ki je odločen, da bo rešil življenje svojega sina, pa čeprav bo moral zato poseči po skrajnih rešitvah. Tako ni nenavadno, da je Golubović svoj film opisal kot sodobno balkansko različico Zločina in kazni. "Je film o zločinu, ki reši življenje junakovemu otroku in o kazni, ki prihaja od znotraj."
Za glavno vlogo očeta, ki se v novi družbeni stvarnosti "ne znajde", nazadnje pa je pripravljen celo moriti, da bi zagotovil denar za sinovo srčno operacijo, je Golubović izbral Nebojšo Glogovca, ki se je v težkih karakternih vlogah že dodobra potrdil tako v gledališču kot na filmu. Film je nastal v koprodukciji z Nemčijo in Madžarsko ter ob podpori sklada Eurimages.
Film Fatiha Akina zdrsnil na tretje mesto
Na drugo mesto lestvice za zlati kolut se je z oceno 4,57 zavihtela italijanska komična drama Moj brat je edinec (Mio fratello e figlio unico). Film 47-letnega rimskega režiserja in koscenarista Danieleja Luchettija je napeta zgodba o odraščanju in političnih opredeljevanjih dveh bratov v 15 burnih letih italijanske zgodovine. Scenarij se je naslonil na literarno predlogo Antonia Pennacchija.
Dosedanji vodilni film za nagrado zlati kolut, Z druge strani Fatiha Akina, je z oceno 4,53 zdrsnil na tretje mesto, do sedaj pa je bilo ocenjenih že 45 filmov.
Zaključek festivala v znamenju zmagovitega romunskega filma
Festival se bo zaključil v sredo s projekcijo romunskega filma Smo imeli revolucijo ali ne? (A fost sau n-a fost?) in podelitvijo štirih nagrad. Mednarodna žirija (Alexis A. Tioseco, Enrico Chiesa in Andrej Blatnik) bo najboljšemu prvencu ali drugemu filmu v karieri (sekcija Perspektive) podelila vodomca, svoji nagradi bosta podelila tudi mednarodno združenje filmskih kritikov (Fipresci) ter žirija Amnesty International, ki bo izbrala najboljši film na temo človekovih pravic. Zlati kolut je medtem nagrada občinstva, ki je letos izbiralo med vsemi filmi razen tistimi, prikazanimi v sekciji Predpremiere, saj nagrada pomeni odkup distribucijskih pravic.
Na natečaj Itak Filmfest je prispelo 56 filmov. Žirija v sestavi Simon Popek, Nejc Gazvoda, Maja Taraniš Gigia in Eva Winkler izbira zmagovalca, ki bo prejel vstopnico za ogled vseh projekcij filmov LIFFe 2008 in unikatni kipec.
Zaključni film Corneliuja Porumboiuja Smo imeli revolucijo ali ne? je sicer še en predstavnik 'zmagovitega romunskega filma', ki je lani na festivalu v Cannesu prejel nagrado za najboljši prvenec. Gre za inteligentno tranzicijsko komedijo s satiričnim podtonom o nezanesljivosti spomina in zaslugah posameznikov pri spreminjanju političnega sistema iz totalitarizma v demokracijo.
Maja Weiss z edinim slovenskim igranim celovečercem
Na Liffu je predpremierno prikazovanje doživela tudi komična drama Instalacija ljubezni režiserke Maje Weiss. Ta je osnovno ljubezensko zgodbo oplemenitila z moderno temo umetniške instalacije in s filmsko ekipo, ki skrbi, da gledalec nikoli ne ve natančno, ali je dogajanje 'resnično' ali ne in kdo pravzaprav režira film oziroma igra v njem. Gre za film v filmu, za katerega je ključno poigravanje s formo.
Instalacija ljubezni je edini slovenski igrani film na 18. ljubljanskem mednarodnem filmskem festivalu. Glavni vlogi sta prevzela Bernarda Oman in Igor Samobor, pred kamero pa je stopila tudi Desa Muck, ki je na letošnjem festivalu slovenskega filma v Portorožu prejela nagrado za najboljšo žensko stransko vlogo.
Obisk v Mariboru zadovoljiv
Liffe se je letos razširil tudi v Maribor, kjer so zabeležili dober obisk, ki pa kljub temu ni izpolnil vseh pričakovanj organizatorjev. V dvorani mariborskega Koloseja so sicer prikazali tretjino festivalskih filmov, katerih izbor je bil odvisen od razpoložljivosti kopij in je zato večinoma temeljil na predpremierah.