Lady Gaga

Vplivi osemdesetih so danes v popularni glasbi že tako vsakdanji, da jih včasih komajda opazimo. Tega ne moremo trditi za tretji studijski album Lady Gaga, s katerim je zaokrožila tri leta svojih presežkov in škandalov. Born This Way, ki prikimava njeni najljubši ciljni skupini, namreč zveni kot koktajl slogov, ki bi jih v osemdesetih našli v nemški reviji Bravo.

Na albumu Born This Way je namreč nekoliko manj popa, ki je iz Lady Gaga naredil zvezdo, in vedno več reciklaže, kakršna je bila uspešnica iz Fame Monster, Alejandro, ki je zvenela kot kakšna pozabljena skladba Ace of Base. Mešanica elektra, rocka v slogu Bon Jovija, evropskega techna in še česa tako polni minute relativno dolgega albuma zvezdnice, za katero se včasih zdi, da kakšno stvar preprosto ukrade Madonni.

Da se Gaga spogleduje z evropskimi zvoki in tudi jezikom, je vidno v skladbah Americano in Scheise, v slednji namreč recitira v izmišljeni nemščini (I don't speak German but I can if you like). Yoü & I je po drugi strani že kar nekoliko countryjaška, čeprav kitaro igra Brian May iz Queenov, medtem ko je v uspešnici Edge of Glory saksofon odigral zdaj že pokojni Clarence Clemens iz Springsteenovega E Street Banda.

A kljub vsej navlaki in vplivom je Lady Gaga uspelo večini skladb uspelo dodati preproste melodije in iz njih ustvariti hitro zapomljive poskočnice, za katere se zdi, da bodo slej ko prej tako ali tako postale uspešnice. Skupaj s teatralnim videospotom, kjer bo svojo ustvarjalnost sprostila armada Gaginih delavcev, večjih težav verjetno ne bo imela.

Born This Way je soliden, morda nekoliko naporen pop album, ki ustreza personi, kakršna je Lady Gaga, a morda je začetno navdušenje že nekoliko minilo, presežka tipa Telephone ali Just Dance pa na albumu ni možno najti.