Konec sveta že od prvih kadrov dalje

Koncu sveta v filmskem svetu lahko botruje leteči meteor, ki se utiri v Zemljino orbito. Prvi film s tako temačno tematiko je bil francoski Konec sveta (La Fin Du Monde, 1931) režiserja Abela Glancea, ki je natanko vedel, kako nenavadno množice privlači bližina groze in strahu pred uničujočim dogodkom. Pa vendar se takratni komet ni zaletel v Zemljo.

Morda je bil razlog "nekatastrofalnega" konca filma o koncu Zemlje takratno pomanjkanje znanja in tehničnih pripomočkov. Posebni učinki namreč še niso bili na takšni ravni, da bi lahko posneli kaotične posledice uničujočega srečanja. Tudi francosko-italijanski film The Day the Sky Exploded iz leta 1958 se ukvarja z vedno aktualno tematiko bližajočega se meteorja, ki bo opustošil ali pa celo uničil modri planet.

Jedrski konec Poleg meteorjev in kakšnih drugih letečih predmetov iz vesolja se "zadnji dan" lahko zgodi tudi zaradi jedrskega napada. Tudi če po naključju nekdo preživi kaj tako grozovitega, se mu ne obeta nič ugodnega.

Prvi film v seriji "zadnjih preživelih" je Day the World Ended (1956), ki ga je posnel ameriški režiser Roger Corman. Zgodba filmov o zadnjih dneh govori predvsem o strahu pred grozečim dogodkom in vseprisotni paniki. Če po golem naključju kdo preživi, je njegova naloga neizmerno naporna – nadaljevati vrsto ali poskrbeti za svoje preživetje. Kajti vedno se v nekem kotu skrivajo mutirane pošasti, zadnji gangsterji praznih pogledov in nevarnih naklepov ali pa "le" podivjana narava. V primeru filma Day the World Ended se mora skupinica preživelih boriti s pošastjo. Film je leta 1966 dobil drugo različico ̶ In the Year 2889 ameriškega režiserja Larryja Buchanana. Tam preživele lovijo ljudem podobni kanibalski mutanti s telepatskimi sposobnostmi.

Stanley Kramer je leta 1959 posnel še en film o pričakovanju konca življenja na avstralski obali On the Beach, v katerem sta igrala Gregory Peck in Ava Gardner. Preživela je samo Avstralija, pa še ta je imela pred sabo samo še nekaj mesecev življenja.

70. leta – zlata doba kaosa V 70. letih so bili posebni učinki že zelo dobri. Konec sveta, čeprav je v filmih katastrofe vedno grozeče prisoten, ni bil tako pogosta tematika. Svet se je ukvarjal z letalskimi nesrečami in ugrabitvami, afero Watergate, biokemičnim orožjem, s hladno vojno, posledicami človekovega poseganja v okolje in vse to se je odražalo tudi na filmskem traku.

Ni vsega konec, ko se svet konča. Postapokaliptični svet je v pravem pomenu besede zaživel leta 1981, ko je George Miller z Melom Gibsonom posnel Norega Maxa 2 (The Road Warrior).

Posebni učinki na vrhuncu

Posebni učinki, nujni za tovrstne filme, so v 90. letih močno napredovali. To se je kazalo tudi v povečani količini filmov katastrofe. Stvori, Nezemljani, naravne katastrofe, globalno segrevanje in teroristi so razvnemali filmski svet. Zadnjih šest ur življenja na Zemlji predstavlja kanadski film Last Night (1988), ki je dobil 12 različnih nagrad in nominacij. Konec sveta zaradi nepopravljivih klimatskih posledic globalnega segrevanja in onesnaževanja predvideva tudi film Dan po jutrišnjem (The Day After Tomorrow, 2004) režiserja Rolanda Emmericha, ki je že štirikrat poskušal uničiti svet.

Na Antarktiki se odlomi velikanska ledena ploskev, naravno ravnotežje se poruši, nekaj mladih oseb se zateče v javno knjižnico. Bliža se ledena doba. Zelo odmeven dokumentarec na temo globalnega segrevanja je bil Al Gorov film Neprijetna resnica (An Inconvenient Truth, 2006). Kaj pa se zgodi dan kasneje, si lahko ogledamo v Cesti (The Road, 2009), posneti po knjigi Nobelovega nagrajenca Cormaca McCarthyja. Zadnji preživeli je glavna tema v filmih Knjiga odrešitve (The Book of Eli, 2010) in Zombieland (2009), kjer se peščica preživelih bori s skupino zombijev.

Ogled omenjenih filmov gledalce lahko popelje v svet domišljije, nekaterim sproži občutek strahu pred nepričakovano nevarnostjo, medtem ko druge navda z občutkom, da živijo v idiličnem svetu, kjer kaj takega sploh ni mogoče.