Kanye West in 50 Cent z novima albumoma. Ocena!

Graduation (Kanye West) Curtis (50 Cent) 50 Centov album Curtis ter Kanye Westov Graduation sta izšla na isti dan, 11. septembra. Baje je pri tem vztrajal 50 Cent, ki naj bi namenoma prilagajal datum izida svojega novega albuma z Westovim. S tem, ko bi prodal več albumov od Westa, naj bi Cent dokazal, da je največji. No, zgodilo pa se je ravno obratno, West je gladko zmagal, obe plošči pa sta v ZDA v prvem tednu dosegli vrtoglavi številki - v bistvu najboljši odkar obstaja ameriška lestvica. Tudi v naslednjih dveh tednih, kolikor sta albuma vsega skupaj na lestvici, Centu ni uspelo premagati Westa. Ampak, kdo je zmagal, v bistvu ni najbolj pomembno. Bistveno bolj pomembno je to, da so prvi štirje uvrščeni v tistem tednu prodali več albumov, kot teden prej vseh 200 uvrščenih na ameriško lestvico najbolje prodajanih albumov. Na nek način je tako zmagala glasbena industrija, kot tudi vera, da se tudi v današnjih časih da prodajati glasbo, če je le-ta dobra, in če je motiv oziroma zgodba prava.

TIP: S tem, ko sta postavila nove standarde hip-hopa, sta zmagala oba.

Propagandni in ego-trip apspekt pa je le del zgodbe o težko pričakovanih albumih dveh vrhunskih zvezdnikov hip-hopa. Nihče ne ve, ali je bilo v času ustvarjanja albumov med obema raperjema tudi kaj industrijskega vohunjenja. Dejstvo pa je, da sta oba na svojih izdelkih naredila presenetljiv obrat iz bolj ali manj trdovratnih rap in gangsta okolji v spektakularno zveneča pop / nu-soul / easy rap okolja. S tem sta se nevarno približala teritorijem, ki so jih do sedaj obvladovali izvajalci tipa Justin Timberlake ali pa Pharell Williams na drugi strani. Seveda sta Cent in West še vedno ohranila rapersko identiteto in hip-hop groove, a njuna glasba je v celoti precej bližja popu - in to precej več, kot se je to do sedaj za tako pravoverna rap izvajalca, kot sta 50 Cent in West, spodobilo. Za slednjega je bilo kaj takšnega še celo za pričakovati, za Centa pa verjetno nihče ni upal niti pomisliti, da bo objavil tako pop in naravnost electro zveneč album.

Oba raperja sta se tudi vsak na svoj način obrnila k elektroniki. 50 Cent je praktično vse podlage izgradil na zvokih sintetizatorjev in pri tem praktično ni uporabljal sampleov. Kanye pa je šel pri tem še nekoliko dlje in je k sodelovanju povabil kar odbiti french tecno duet Daft Punk in z njima uprizoril do sedaj še nikoli slišano kombinacijo techno zvoka ter hip-hopa. West je uporabil tudi več sampleov, in to tako različnih izvajalcev, kot so: Elton John, Steely Dan, Can, Michael Jackson ali Public Enemy. V celoti je Graduation kanček bolj komercialen kot Curtis, a vendar je West demonstriral tudi nekaj drznejših rešitev.

Oba sta k sodelovanju povabila tudi številne goste. 50 Cent je pobral smetano hip-hop in r'n'b scene, in sicer zvezdnike Timbalanda, Akona, Dr. Dreja, Mary J. Blige ter Eminema. Westov izbor pa je bil precej bolj pester. Na njegovem albumu so gostovali: John Legend, Chris Martin iz Coldplay, Mos Def, The Section Quartet ter že omenjena Daft Punk.

Po vsem tem seveda sledi vprašanje, kdo od njiju je zmagal? Najpreprostejši odgovor se glasi: "Oba!" To pa predvsem zato, ker sta oba naredila izvenserijsko dobri in na nek način revolucionarni plošči, ki pa sta, površno rečeno, zelo podobne usmeritve. Pri tem sta se vsak na svoj način omehčala in stopila v teritorije, v katere se noben raper njunega kova do sedaj ni upal. Temu pa ni moč reči komercializacija, saj sta kljub vsemu ohranila svoji identiteti.

Vse to je bilo zanje veliko tveganje, saj bi ju lahko zaradi tega in še zaradi marsičesa drugega (popa, intenzivne uporabe electra, izrazite melodičnosti…) nepredvidljiva hip-hop publika tudi zavrgla. No, nazadnje se je vse dobro izteklo in tako Curtis kot Graduation predstavljata povsem nove standarde percepcije hip-hopa, ki bo od sedaj naprej precej bolj pop, prijazen, raznolik, nadžanrski, večplasten, pristopen ter strogo aranžmajsko gledano tudi bolj bogat in nepredvidljiv ter v marsičem bližji tistemu old school hip-hopu poznih osemdesetih, kjer se je dogajalo marsikaj oziroma je bilo dovoljeno precej več.

Vsekakor pa sta oba albuma obvezna za vse ljubitelje hip-hopa, kot tudi za vse, ki sledite tokovom sodobnega (ameriškega) popa.