Joss Stone

TIP: Škoda, ker je hotela pokazati toliko novega naenkrat.

"Rada imam spremembo," si je na svojih poslikanih nogah, ki ju lahko vidite na fotografiji na zadnji strani ovitka, napisala izjemna, komaj dvajsetletna britanska pevka in glasbenica Joss Stone. In pravzaprav, zakaj ne? Joss je pri šestnajstih na svojem prvencu The Soul Sessions demonstrirala morda ultimativno izpeljanko retro-soula, klasičnega funka in funky-rocka. Roko na srce, njena glasba je bila bistveno bolj pri srcu generaciji njene mame in "starcem", ki so v početju Joss videli, kako bi zveneli Janis Joplin ali Aretha Franklin, če bi začeli danes; ali pa kako bi danes nažigala Sly Stone ali Stevie Wonder, če bi imela ta trenutek 20 let.

Poleg tega je Joss kompletna glasbenica, ki ima fantastično tehniko in izdelan glas, kakršen "se je zahteval" tri ali štiri desetletja nazaj. Joss preprosto "igra in živi" glasbo. To pa je velika razlika od njenih vrstnic in vrstnikov, ki danes glasbo predvsem "delajo" in načrtujejo, ali pa še to pustijo programerjem in producentom. Vsekakor pa tako zvok kot slog prvih dveh albumov Joss Stone nista imela kaj veliko skupnega z njeno generacijo.

In Joss se je na svojem novem albumu hotela predstaviti kot izvajalka, kakršna v resnici je. Od tod tudi naslov Introducing Joss Stone. Glede na to, da je bil njen drugi album Mind, Body & Soul - na katerem, resnici na ljubo, Joss ni pokazala nič bistveno novega - še za milijon prodanih izvodov uspešnejši od prvenca, ki so ga po vsem svetu prodali v 3,5 milijona primerkih, Joss vsaj ta trenutek še ni bilo potrebno riniti v kakšne spremembe. No, mlada zvezdnica pa si je spremembe očitno resnično želela. Po drugi strani pa se je na ta način pametno (in dokler je še čas) otresla nalepke večne "retro-virtouzinje".

Na Introducing Joss Stone je Joss skupaj s producentom Raphaelom Saadiqom le rahlo modernizirala svoj izraz. V novih skladbah je tako nekaj blage hip-hop in nu-soul ritmike, kanček vokalnih rap vložkov ter na drugi strani tudi nekaj modernega pop in predvsem girl teen-pop naboja. V osnovi pa njene nove skladbe še vedno zvenijo zdravo in organsko. Joss na večini izmed njih še vedno izhaja iz starega rhythm'n'bluesa ter funka šestdesetih in predvsem sedemdesetih. Njihov zven pa je tokrat velikokrat postavljen v bolj moderna okolja in sodobne beate. Izbira Saadiqa za producenta je bila več kot prava, saj je ta izvrsten pevec in producent ravno prav doma v malce starejšem r'n'b-ju (Tony! Toni! Toné!) kot tudi v tistih bolj groovy hip-hop in G-Funk vodah. Tako je bil Saadiq na nek način tisti, ki je določil, kakšno bo razmerje med retro-elementi in za Joss novimi hip-hop in drugimi modernejšimi beati.

Introducing Joss Stone je definitivno precej moderna pop plošča, s katero pa se Joss še na daleč ni približala svojim teen pop sodobnicam, s katerimi so jo "poznavalci" takoj po izidu te plošče začeli primerjati. Vsekakor je na tej plošči čisto preveč muziciranja, naravnosti, neizumetničene glasbe in predvsem strasti.

Joss tokrat poskuša z vsemi mogočimi slogi (nu-soul, lahkoten pop rap, moderen pop, funk, stari soul, jazzy-soul kotaljenja, funk sedemdesetih, rhythm'n'blues šestdesetih, retro-balade in nenazadnje tudi marleyevski Fugees hip-hop), ki pa jih skoraj zmeraj postavi v malce bolj moderna okolja. Ta raznolikost pa nekako sesuje album kot celoto. Prvi dve tretjini albuma sta fantastični, Joss obvlada "novi" beat in hkrati spretno upravlja s (svojim) starim groovom. Povrh tega je tudi njen novi zvok bistveno bolj raznolik in barvit, kot je bil na njenih prejšnjih albumih. Popolni vtis albuma pa povsem uniči zadnja tretjina, ki je nekoliko bolj konzervativna in ni povsem v kontekstu njene velike spremembe. Joss bi lahko mirno izpustila zadnje štiri izmed 14-ih skladb in album bi bil "živa drama". No, tudi 10 zares odličnih skladb pa sploh ni malo. Ne pozabite, da ima Joss samo 20 let!