Intervju: Tereza Kesovija

Namesto prvega vprašanja: ko sem povedala, da imam intervju z go. Terezo Kesovijo, so bili odzivi: »A z našo Terezo?« Očitno ste naši. To je zelo lepo. Prekrasno. To me navdušuje. To ni le čudovito, ampak je vrhunec vsega. Cilj je, da ti nekdo ljubezen, ki jo daješ, vrača. Naša Tereza ... kot so oni moji. Tako lepo je to slišati! V Ljubljano ste prišli, da bi zapeli ob dnevu žena. Sami praznujete ta praznik? Ne. Menim, da mora biti vsak dan dan žena. To bi pravzaprav moral biti dan ljudi. Ne vem, zakaj dan žena, morda iz neke preteklosti, zdi se mi, da je Rosa Luxemburg začela s tem. Ne praznujem niti valentinovo, niti prvi maj, praznujem pa poletje in primavero (op. p. pomlad). Praznujem tudi koncert v Cankarjevem domu. Lepo je, da je prav na ta dan za tiste, ki jim to nekaj pomeni. Se pa tako lahko možje pokesajo za svoje grehe in svoje »ženice« peljejo na koncert. Cankarjev dom imam zares rada, to je slovenska Olympia. Želim ponovitev koncerta iz Olympie v Ljubljani. To je pravi prostor za nekaj takega.

Pa nadaljujva ta pogovor po žensko. Koliko radosti in trpljenja mora ženska prestati, da lahko poje o ljubezni tako silovito? To je lepo vprašanje. Ni težko odgovoriti. Lepo vprašanje je za to, ker gre za ljubezen. Zame je ljubezen nekaj, kar je v življenju na prvem mestu. In ne nujno do nasprotnega spola, na splošno, ljubezen do ljudi, do otrok, do svoje dežele, veliko je teh oblik ljubezni. Vse združuje ena in edina beseda, to je ljubezen, ki mi je najlepša beseda na svetu. Menim, da če imaš ljubezen v sebi, in jaz globoko verjamem, da jo imam, potem sploh ni težko govoriti o njej, peti o njej. To je z drugimi besedami radost.

Nekoč ste dejali: »Meni je življenje kot pesem." To sem nekoliko prehitro rekla. Če bi bilo življenje kot pesem, bi bilo čudovito živeti. Življenje ni vedno pesem, vendar je s pesmijo življenje lahko lepše.

Od kod prihajajo vsa ta čustva, ki jih prelijete v pesmi? To so čustva o ljubezni, o morju, Dalmaciji, o vsem, o čemer pojete? So to izkušnje? Iz srca. Jaz živim vse to, o čemer pojem. Živim morje, kadar pojem o njem. Ko pojem o Dalmaciji, živim Dalmacijo. Katerokoli besedilo pojem, ga živim. To besedilo mora biti del mojega življenja, najti se moram v njem. Če se ne najdem v tem, potem je vse zaman. Ne morem vas prepričati. Ker vas gledam v oči, ko vam vse to pripovedujem, verjamem, da sem vas prepričala, da govorim iz duše. In to je najpomembnejše od vsega. Meni v prid govorijo dejstva, skoraj petdeset let pojavljanja na sceni. Morala bi biti izjemna igralka, in čudno je, da nisem dobila še oskarja za igro, če igram, se pretvarjam že ves ta čas. Svoje občinstvo uspešno vodim vseh teh petdeset let.

Vaš glas in besedila se zdijo tako primerni za francoščino. Izpade tako čutno in romantično. Kar zadeva glas, vas moram dopolniti. Barva glasu je izjemno pomembna. Redki so tisti, ki so prepoznavni. Dogaja se mi, da se z nekom na ulici pogovarjam, niti ni pomembno kje, in prepoznajo moj glas. To me zelo osreči. Danes ni veliko takšnih izvajalcev. Še posebej to velja za ženske. Vse imajo enako barvo glasu. In sanja se vam ne, kdo poje. Morda to opazite le po slogu petja. Nič posebnega se ne zgodi. Želim si, da bi obstajala šola, ki bi to, kar ima nekdo v sebi, naučila izvleči iz pevca in dati ljudem, ne pa da jih samo učijo oponašati nekoga, ki bolje poje. Poslušamo kopije, nekaj, kar smo že slišali. To je industrija in to je slabo. Je brez duše. Živimo v takem obdobju, v katerem prevladuje samo tehnologija, industrializacija, modernizacija in na koncu globalizacija vsega tega. Postajamo žrtve nekih novitet, ljudi, ki so sebi želeli priskrbeti vse in nas vrgli v kotel, v katerem se vsi skupaj kuhamo. Priznam, da nisem najbolj zadovoljna s temi časi.

Se vam zdi, da je petje o romantiki in ljubezni potrebno bolj kot pred 45 leti, ko ste šele začeli s pevsko kariero? Seveda, tedaj so bili romantika in ljubezenske pesmi del vsakdana, našega življenja, danes je sestavni del našega vsakdana nekaj povsem drugega. Zato je prav, da se takšne pesmi ne pozabljajo, saj nas vračajo v otroštvo, mladost, ob njihovem poslušanju si lahko predstavljate morje, sonce, da plavate, da imate zmenek, ... Vse te spomine lahko glasba pričara. Menim, da je glasba najlepša umetnost, je edina, ki je likovna, dramska in glasbena. Vse te tri so zbrane v glasbi. In to je tako čudovito.

Kaj bi bilo za vas pika na i vaše kariere? Zvito vprašanje! Ne vem, kaj se razume kot vrhunec kariere. Ne razmišljam kot npr. planinci, ki jim je cilj povzpeti se na vrh sveta in ko ga dosežejo, rečejo: »To je vrhunec mojih želja, vsega.« V takem primeru je to vprašanje poguma, pomanjkanja adrenalina, ki ga je treba nekje najti. V mojem primeru pa gre za nekaj, kar je treba prepustiti ljudem. Če delaš nekaj, kar si vedno želel, torej poješ, se pojavi vprašanje, ali bo to trajalo. To pa je v rokah občinstva. Če je v vaših, to pomeni, da vlagate ogromno denarja, da bi na silo obdržali svoj položaj. To ne šteje, to ni nikoli dobro, je umetno stanje. Če pa dovolite, da se nekaj spontano odvija, vas bo občinstvo sprejelo in spodbujalo. In to toliko let! Kje je cilj, kje je vrhunec? Ne vem. Mogoče trenutek, ko sem imela koncert v prekrasni pariški dvorani Olympia. Mogoče je bil zame to eden od vrhuncev. Vrhunci so kot Triglav, je več vrhov. To zares prepuščam občinstvu, oni so najboljši razsodnik.

Tereza Kesovija, Tina Turner, Cher, Aretha Franklin, ... superženske oziroma jeklene magnolije. Recept?

Ženska je že po svoji vlogi, ki ji jo namenil Bog, močna. Mora biti močna, saj spravlja na svet bodoče prebivalce sveta, rojeva novo življenje, vsako rojevanje je boleče, težko, to prinaša tudi nesreče in tragedije. Vse to mora ženska prenesti. Izjemno težko je za mater izgubiti otroka. Ženska mora biti v svojem življenju lepa, pametna, biti mora elegantna, uspešna, povrhu vsega pa še mati in žena. Koliko je to vlog?! Zato pa bi se kar strinjala s čudovito damo Rozo Luksemburg, da je dan žena potreben. Vsaj enkrat na leto, da se ve, da je to dan, namenjen ženskam. Ženske so bolj ali manj vse jeklene. Kaj Tina Turner, kaj Aretha Franklin! Jaz sem bolj jeklena! Naj povem, zakaj: Tina Turner ima svoj ansambel, za katerega ji ni treba skrbeti, ni ji treba biti na vsaki vaji, ima svojega šoferja, pilota, vizažista, frizerja, garderoberja, stilista, ... Jaz pa vse to počnem sama! Skoraj vse! Katera od naju je torej jeklena? Danes obstajajo paradoksi, ki so res čudni. So zvezde, ki so se same proglasile, da so zvezde, veste, zvezde so na nebu, mi pa tukaj, na Zemlji – gre le za to, da je nekdo uspešnejši od drugih. Gre samo za to, kaj kdo daje, koliko in na kakšen način. Neke »tako imenovane zvezde« so si ustvarile takšen zvezdniški status, da so si zmožne s svojim honorarjem priskrbeti vse tisto, kar ima tudi Tina Turner. Jaz tega ne zmorem. Kot ne zmorem zavrniti prošnje, da pojem npr. prizadetim otrokom, invalidom, ostarelim. Naj grem tja in vzamem denar? Tega ne znam storiti. Za nekoga je ta moja lastnost pomanjkljivost, zame je sreča, da lahko nekomu pomagam.