"Igralce se v Romuniji dojema kot lahkomiselne ljudi"

Eksorcizem. Izganjanje hudiča je z vero povezan obred, ki smo ga videli že v vrsti del sedme umetnosti – pri nas najaktualnejši film je pred kratkim doživel premiero v Kinodvoru. Romunski režiser Cristian Mungiu, ki si je za film 4 mesece, 3 tedne in 2 dneva pred nekaj leti v Cannesu prislužil zlato palmo, je svoj aktualni film Daleč za griči osnoval na resničnem primeru eksorcizma, ki je leta 2005 polnil romunske časopise. Eksorcizem, ki se je končal s smrtjo, je režiser vzel za iztočnico filma, ki ne obsoja, obenem pa se morda še bolj osredotoča na krhajoči se odnos dveh deklet.

Med odraščanjem v sirotišnici se med protagonistkama Voichito in Alino stke tesno prijateljstvo – nato se njune poti ločita; Alina odide v tujino, Voichita pa svoj dom najde kot nuna v odročnem pravoslavnem samostanu. Po nekaj letih Alina v upanju na skupno življenje obišče Voichito, a ugotovi, da se je ta premočno zavezala drugačnemu načinu življenja.

Daleč za griči si je na lanskoletnem festivalu v Cannesu prislužil nagrado za najboljši scenarij, Cosmina Stratan in Cristina Flutur pa sta bili okronani za najboljši igralki. Ob premieri filma v Kinodvoru sta nam zaupali, kakšna je bila njuna prva in uspešna filmska izkušnja.

V filmu sta se vživeli v mladenki, ki ju je nekoč družila izjemno močna vez. Od začetka produkcije pa do danes sta ogromno časa preživeli skupaj – sta tudi v resnici postali prijateljici?

Cosmina: Mislim, da gre za drugačno vez. Se pa zabavava. Cristina: Na avdiciji sem scenarij prebirala z različnimi igralkami, ki bi lahko igrale Voichito. S Cosmino sem brala na zadnji avdiciji – začutila sem nekakšno profesionalno kemijo. Zazdelo se mi je, da bi ta kemija v tej zgodbi lahko delovala. Cosmina pa je pozneje dejala, da te kemije ni začutila. Profesionalna kemija je popolnoma nekaj drugega kot kakršnakoli druga vrsta kemije. Pomeni, da sta točno določeni osebi primerni za določeno zgodbo. To sem začutila pri naju in enako se je zdelo tudi Cristianu. Izbral naju je, ker je med nama obstajala nekakšna distanca – distanca, primerna tej zgodbi. Mislim, da sva to distanco obdržali do danes – to, kar naju druži, je skupen projekt. Na osebni ravni si nisva preveč blizu.

In pred snemanjem filma vama Cristian Mungiu narave odnosa med likoma sploh ni želel razkriti. Cosmina: Brez podrobne razlage je bilo bolj učinkovito. Delali sva po občutku. V odnosu med likoma sva morali razbiti nekaj, kar je bilo v predzgodbi, ki je v filmu ne vidimo, precej močno. Vezalo ju je nekaj zelo močnega. Film pa se začne, ko ta vez ni več tako trdna, postaja bolj in bolj šibka. Cristian je že na avdiciji začutil, da je najina kemija zelo dober začetek prav za to.

Voichita je zelo tih, introvertiran lik, ki pogosto ne pove, kaj se ji plete po glavi. Je ta zaprtost razlog, da se boji stopiti v "resnični" svet, v katerega jo želi popeljati Alina?

Cosmina: Ves čas sem se spraševala o tem, kje tiči razlog za to, kar počne – da je to prijateljstvo pripravljena postaviti pod vprašaj in namesto nje izbrati nekaj drugega. Čeprav sta sprva načrtovali skupno prihodnost, ona te ne želi več. Za tem tiči več stvari: je premlada, da bi si predstavljala življenje v resničnem svetu, mogoče pa tudi preveč negativno zaznamovana – navsezadnje nikoli ni imela družine. Normalno je, da jo je precej strah.

Pa po smrti svoje prijateljice čuti tudi svojo krivdo?

Cosmina: Seveda. S tem dogodkom odraste. Čeprav ne gre za dolg razpon v časovnem smislu, jo oblikuje vse to, kar se v temu času zgodi.

Je pa Cristian za Voichito zahteval tudi poseben in drugačen način hoje …

Cosmina: Nisem takoj točno vedela, kako bi morala hoditi. Način sem z njegovo pomočjo odkrila med snemanjem enega od prizorov, v katerem moram iti iz svoje celice proti cerkvi. Preizkusila sem več načinov hoje, pri čemer je pomagal tudi moj kostum. Težka oblačila, dolgo krilo, posebni čevlji … na koncu se je vse skupaj nekako sestavilo. Zelo pomembno je, da zgradiš osebnost lika, zunanjost pa ti lahko pri tem tudi zelo pomaga. Prek nje gledalci to osebnost tudi spoznajo.

Ko smo ravno pri oblačilih: Alina v filmu nosi vijoličasto jopico na zadrgo. Prebrala sem, da je ta jopica dejansko tvoja, Cristina, in da si v njej prišla na avdicijo ter v njej navdušila režiserja.

Cristina: Da, vijoličast pulover je bil dejansko moj. Še vedno ga imam, je pa sedaj Alinin in ne moj. Ne nosim ga več, zdaj je le spominek. Ima velik pomen. Alina je dekle, za katerega nekateri menijo, da je obsedena s hudičem, spet drugi pa le, da ima mnogo osebnih težav, s katerimi se ne more najbolj spoprijeti. Izredno težaven lik.

Cristina: Med poglabljanjem v Alino sem dobila občutek, da hodim po stopnicah proti peklu (smeh). Da se pogrezam globlje in globlje v temo. Bilo je precej težko, saj je Alina res zelo kompleksna oseba.

Na snemanju je bilo izredno mrzlo, presenetil pa vas je tudi sneg. Težki pogoji.

Cosmina: Bilo je zelo težko, je pa obenem vreme pomagalo pri vzpostavljanju notranjega stanja likov, situacije in same zgodbe. Seveda pa je snemanje pri minusu zelo naporno. Ni pa to nekaj, kar sem si pri tem projektu zapomnila. Vem, da se je zgodilo, ni pa bilo nekaj, kar bi me oviralo pri doseganju tega, kar sem si želela.

Film je posnet tako, da kljub svoji kontroverzni temi nikogar ne obsoja. Bi se zanj odločili, tudi če bi bilo ravno nasprotno?

Cristina: Ker sem vedela, da gre za precej tabuizirano temo, sem na začetku vseeno malce podvomila. Nisem vedela, ali mi bo uspelo – še posebej s tem likom, ki sem ga igrala. Scenarij mi je bil zelo všeč, všeč so mi Cristianovi filmi, sem pa morala dobro razmisliti, kaj želim. Tudi če imaš pred nosom dobrega režiserja in zanimiv scenarij, moraš razmisliti, kaj pravzaprav želiš in kaj je dobro zate. Ko sem to ugotovila in ko sem začela razumeti Alinin način razmišljanja, ne da bi jo obsojala za njena dejanja, sem vlogo sprejela.

Svojih likov nikoli ne obsojam, rada jih imam in jih razumem. To je moj način dela. Če bi lik obsojala, pomeni, da bi bila od njega oddaljena, zaradi česar ga ne bi mogla igrati. Bila bi le opazovalka.

Cosmina: Jaz podobnih dvomov nisem imela, navsezadnje moj lik ni tako kontroverzen. Na začetku sem, ne vem zakaj, celo mislila, da o dekletu, ki ga igram, vem vse. Sčasoma sem ugotovila, da ni tako lahko – morala sem se zaustaviti in začela raziskovati nove obraze, o katerih prej nisem razmišljala.

Preden sta se podali na pot igranja, si študirala novinarstvo, Cristina pa književnost. Na nek način obe področji raziskujeta različne človeške osebnosti, njihova stanja in situacije. Vama je to pri igranju pomagalo?

Cosmina: V prvi službi sem spoznala veliko ljudi in se znašla v različnih situacijah, v katerih se drugače verjetno ne bi. Ljudje, ki sem jih spoznala, so velik navdih. Ko sestavljaš določen lik, moraš razmisliti o podobnostih med sabo in njim. Največji izziv je izgraditi osebnost, ki je popolnoma drugačna od tvoje. S spoznavanjem čim več različnih ljudi lažje sestaviš svojo bazo podatkov, s katero si pomagaš.

Cristina: Ko sem študirala literaturo, sem bila zakopana v knjige – vstopila sem v veliko različnih zgodb, si predstavljala veliko različnih situacij, kar mi je pomagalo pri oblikovanju svoje domišljije. To kot igralec nujno potrebuješ. Določene stvari si moraš izmisliti in jih sam tudi uresničiti. Jih iz fikcije prenesti v resničnost. Svojemu prvemu študiju sem zato zelo hvaležna.

Med snemanjem se moraš osredotočiti na svoj lik, ko pa se to konča, se začneš spraševati, kako bi v njenem položaju sam ravnal, kako si, kako bi moral …

Obe izhajata iz vernih družin. Kako sta se zaradi njegove vsebine odzvali na film Daleč za griči?

Cristina: Staršem sem že mesece prej razložila, kakšna je Alina, da je od mene zelo drugačna, da je ne smejo presojati, temveč da morajo nanjo gledati kot na človeka, ki trpi. Ko sta si film ogledala, sta dojela njegovo pravo bistvo. Bila sem zelo presenečena in zelo vesela, da ga nista vzela osebno. Lik ju je zelo prevzel – sta zelo odprtega srca in empatična. Razumela sta različna čustvena stanja, ki so v filmu prisotna. To me je zelo osrečilo.

Cosmina: Pri meni je bilo nekoliko drugače. S tem filmom so starši spoznala, da sem na pravi poti. Ko sem se odločila za igranje, sta me podprla, čeprav sama v odločitev nisem bila prepričana. Ta film predstavlja prvi konkreten rezultat moje odločitve – jaz sem si ob njem oddahnila, onadva pa sta ga sprejela precej normalno. Kot da bi kaj takega pričakovala. Včasih sta bolj verjela vame, kot sem sama verjela vase.

Za obe je to prvi film, v katerem sta igrali. In si z njim v Cannesu že takoj prislužili nagrado za glavni vlogi. Koliko časa sta potrebovali, da sta dojeli, kaj to sploh pomeni?

Cristina: En mesec (smeh). Dobro se spomnim, kdaj sem začela kričati od veselja. En mesec sem bila nekako zamrznjena. Vsi okoli mene so noreli, da sem si sprva rekla, da mora vsaj nekdo ostati na trdnih tleh. (smeh) "Ne vem, kaj se bo zgodilo, če znorim tako kot oni." Po enem mescu pa sem končno dojela, kaj se je zgodilo. Končno sem se lahko pripravila, da sem si ogledala posnetek s podelitve. Ko sem se videla, se mi je zdelo, kot da gledam nekoga drugega. Verjetno se je prvič precej težko gledati tudi v filmu?

Cosmina: Zelo težko. V tem primeru nisem dobra gledalka. Sem zelo stroga do sebe. Čeprav ne želim, vedno opazim napake. Sem pa film videla že trikrat – tretjič sem bila veliko bolj sproščena in zadovoljna.

Cristina: Prvič sem ga videla v Cannesu, kjer sem bila zelo živčna. Nikoli se še nisem videla na platnu, zato nisem vedela, kaj pričakovati. Na koncu sem bila presenečena, ko sem ugotovila, da ne gledam sebe, temveč Alino. To je bilo zelo dobro zame. Opazovala sem jo in ugotovila: "To nisem jaz, to je Alina." Nisem razmišljala o kakovosti igre – to je preprosto Alinina zgodba.

Zdaj imata obe izkušnje z gledališčem in filmom. Kakšni pa so vajini prihajajoči projekti?

Cosmina: Pri meni je trenutno aktualno gledališče, me pa čaka še kakšna odločitev. Težko je, ker želim, da bi bil naslednji projekt na isti ravni kot prejšnji, a se zavedam, da to ni mogoče. Upam pa, da sem dovolj zrela, da grem lahko naprej.

Cristina: Jaz pa o svojih projektih nikoli ne govorim.

Kot sta povedali že prej, sta pred igro obe želeli početi nekaj drugega. Kaj je pripeljalo do tega, da sta si premislili?

Cristina: Ko sem bila v drugem letniku fakultete, sem si poleg študija zaželela še kakšen hobi. Pridružila sem se amaterskemu gledališču, kjer sem ostala tri leta. Vmes sem vse pogosteje v gledališče zahajala tudi kot gledalka. Zanimalo me je, kaj se dogaja, obenem pa se mi je vse zdelo zelo izumetničeno. Na teki točki sem se začela spraševati, ali obstaja kakšen drugačen, bolj naraven način igre. Bolj kot sem razmišljala, bolj sem čutila, da moram poskusiti. Potem ko sem na prvotni fakulteti diplomirala, sem se odločila, da se hočem resneje preizkusiti tudi v gledališču. Šlo je bolj za skok v nekaj neznanega kot pa za neko racionalno odločitev. Pojma nisem imela, kaj bom morala početi. Vodil me je občutek. Nisem vedela, ali me bodo sprejeli – ko so me, sem to vzela kot znak, da nekaj vseeno je za tem. Čeprav sem med študijem ugotovila, da gre za nekaj drugega, kot sem pričakovala, sem korak za korakom vse skupaj vzljubila. Čeprav sem si kot otrok želela postati pesnica (smeh).

Cosmina: Tudi jaz nikoli nisem razmišljala o tem, da bi bila igralka. Vse skupaj se je začelo na govornih vaja, ki sem jih morala opraviti kot bodoča novinarka. Pravilnega govora me je učil igralec, ki je sem in tja predlagal, naj se preizkusim tudi v igranju. Te ideje sem se na začetku zelo branila, saj sem želela postati resna, zrela oseba …

Cristina: Igralce se v Romuniji dojema kot precej neresne, lahkomiselne ljudi. (smeh)

Cosmina: Ja, in zato sem se tega naprej branila. V času študija novinarstva pa sem počasi ugotavljala, da tega ne želim več početi, začela sem razmišljati o gledališču. Ker pa nisem bila več tako mlada, sem si rekla, da bo prva avdicija igralske šole tudi edina. Če mi uspe, mi je to namenjeno, drugače pa ne. In uspelo mi je!