"Glasbeniki v Sloveniji nimamo oddaje, v kateri bi pokazali, da smo dobri" #intervju

V osmem razredu osnovne šole so začeli preigravati uspešnice pod imenom Proteus, nadaljevali kot Društvo mrtvih pesnikov, danes novomeška pop rok skupina ustvarja pod imenom DMP, na slovenski glasbeni sceni pa so že tri desetletja.

Glasbo ustvarjajo pevec in kitarist Alan Vitezič, basist Tomaž Koncilija, bobnar Marko Zajc, kitarist Peter Dekleva in klaviaturist Boštjan Artiček. Med njihove bolj znane uspešnice sodijo Ti si vse, ki ima na Youtubu že 1,7 milijona ogledov, Rabm, Me že ma, da bi te, Nebo nad Berlinom, 25, Komu zvoni in druge.

"Bežimo pred kaosom, ki nas obdaja. Želimo biti ogenj, ne led; svetloba, ne tema; dobro, ne zlo. Verjamemo, da glasba lahko spreminja ljudi. Na bolje," so zapisali ob izidu svojega osmega albuma Astronavt, ki ga bodo predstavili tudi na promocijskem koncertu, 21. novembra, v SiTi teatru v Ljubljani.

"Upam, da bo poslušalcem všeč, kar delamo, ker se mi res zdi, da je ta plošča dobra. Da se bo prijela. Niso samo skladbe, tudi tema, podoba, vse gre lepo skupaj," pravi Alan Vitezič. Foto: Bojan Puhek

Od zadnje studijske plošče je minilo osem let, vmes pa ste izdali album 25 s svojimi največjimi hiti, ki ste jim dodali dve novi skladbi. Kaj se je dogajalo vmes?

V tem času smo bili vseskozi aktivni, je pa res, da ko prideš malo v leta, ko se stvari nekoliko zapletejo in ni več vse tako enostavno kot v študentskih časih, ne gre vse tako hitro. Vse skladbe so bile napisane že kar pred nekaj časa, album pa smo delali dve do tri leta.

Koliko se plošča razlikuje od prejšnjih, kar se tiče zvoka in celotnega aranžmaja?

Izkušnja snemanja tega albuma je bila zelo zanimiva, ker smo poskusili narediti eksperiment. Na kitaro sem v studiu zaigral skladbo in nato smo jih tam večinoma tudi aranžirali. Včasih se je to zgodilo zelo hitro - če smo dobili idejo, smo ga naredili v roku ene ure.

Aranžma za skladbo Tinta in pero ste naredili celo v pol ure?

Ko malo odrasteš in dozoriš, veš, da če imaš dobro pesem, je priredba v službi te pesmi. Mora jo spremljati, ne pa, da je aranžma morda celo močnejši, kot je sama pesem, in nato besedilo izgubi svoj namen.

Ko smo bili v studiu, smo bili zelo zadovoljni, ker nam je večina pesmi uspela in je aranžma lepo spremljal besedilo. Nas je pa odpeljalo marsikam - rokerski rifi, akustična indie glasba in tudi v drum’n’bass smo šli, plošča je zelo pestra.

"Včasih, ko smo kupovali plošče, smo za glasbo letno gotovo zapravili okoli 150 evrov, če smo vsak mesec kupili en izdelek, danes je z elektronskim prenosom to veliko ceneje. Z naročnino imaš lahko dostop do vsega in vsem priporočam, da si to omislijo in konzumirajo čim več slovenske glasbe." Foto: Bojan Puhek

Gre torej za raziskovanje.

Že dolgo imamo vizijo, da ne ponavljamo nekih vzorcev, ki so bili uspešni. To bi bilo s komercialnega vidika verjetno zelo dobro, a raziskujemo naprej. Tudi ta plošča je raziskovanje tega benda, ki pa je glasbeno izjemno napredoval. Pa tudi koncertno. Prav zdaj smo imeli dva nastopa in je tako dobro igrati z njimi, da ti gre včasih kar na jok, tako dobro energijo imamo.

Ideja filma Društva mrtvih pesnikov tudi po vseh teh letih ostaja in je celo na tem albumu Astronavt najmočneje prisotna. Zdi se mi, da je ravno na tem albumu naše pesniško druženje dobilo najvišjo obliko.

Na njem so besedila, ki potrjujejo, da je slovenščina speven jezik, hkrati pa prinašajo ideje - od vprašanj o tem, ali smo ta svet zavozili do konca in moramo pobegniti, do tega, kaj mora človek danes narediti, da lahko preživi. Malo pa je prisotno tudi to, da smo že v srednjih letih, ko se počasi začneš zavedati tudi lastne minljivosti.

"Kljub digitalnim instrumentom ali snemalnikom vseeno poskušamo glasbo narediti na najbolj kakovosten način. To pomeni, da mora biti že kakovostno zaigrana, dobro posneta, v končni fazi pa imaš več časa za obdelavo. Končni mastering smo dali v izdelavo Abbey Road Studios, kjer so delali tudi sloviti Beatli, enostavno zato, ker so tam nekateri ljudje, ki zares poslušajo glasbo." Foto: Bojan Puhek

Skladbe so take, da pridejo do ljudi. Vsaka pesem je zgodba zase in tudi na koncertu je to zelo lepo videti. Publika prvič sliši pesem in uživa v njej, kot da jo že pozna. Je pa naš basist Tomaž Koncilija prispeval svojo prvo avtorsko pesem v celoti, ki jo tudi zapoje. Njegov prispevek na koncertu je kar eden od vrhuncev koncerta.

Smo vsi kdaj astronavti?

Vsak od nas je astronavt. Ta izgubljenost v vesolju, o kateri pojemo, se odraža tako doma kot v šoli ali v službi, ko si včasih nerazumljen. Mislim, da to doživlja čisto vsak, le poimenovanja tega občutka se razlikujejo. Če pa greš globlje in začneš razmišljati še o lastni eksistenci in o življenju nasploh, potem pa je to še boljša iztočnica za neko življenjsko rast, ki vsakemu pomaga.

Tudi za nami je takšno težje obdobje. Na poti ustvarjanja albuma je umrla Petrova življenjska sopotnica Katarina Avbar, s katero smo bili zelo povezani. Bila je sonce, ki je žarelo med nami. To je bila prelomnica, ki nas je popeljala v vode, o katerih danes pojemo in album Astronavt posvečamo njej.

"Trenutki sreče so predvsem koncerti, ker ti dajejo energijo nazaj. So potrditev, da nisi delal in snemal zaman, da je nekomu to všeč in da se tvoje ideje prenašajo naprej. Doživeli smo marsikaj, tudi zaroke na odru in drugo. Ta pristni stik ljudmi, z oboževalci, poslušalci je najlepši. Nikoli po koncertu ne spakiramo in gremo domov, temveč ostanemo in se družimo. " Foto: Bojan Puhek

Katera je vaša najmočnejša plat, ki vas še vedno združuje?

Največja vrlina skupine je vztrajnost. Nihče ni talent kar tako, niti v športu niti v glasbi ali umetnosti. Talente razvijaš in mislim, da je bilo to v naši skupini zelo močno. V Novem mestu je bilo namreč vedno veliko skupin. Vsak mesec je kakšna razpadla in se oblikovala nova, v Društvu mrtvih pesnikov pa smo bili precej konstantni.

Bili smo drugačni, nismo bili skupina, ki bi bila ves čas za točilnim pultom. Veliko smo se tudi pogovarjali, ne le igrali, in še danes je tako. Skupina nista le tisti dve uri igranja in vaje, je veliko več kot to. Je druga družina, čeprav se naše žene ne bi rade strinjale s tem.

Je pa tudi tako, da naše žene, razen psihološke podpore, ki nam jo nudijo, nimajo pravice vstopa v DMP. Imamo tiho pravilo, da sicer svoje partnerice z velikim veseljem povabimo na koncert in se radi družimo, a ko gre za glasbo in DMP, smo raje sami. To je tudi ena od teorij, da skupina ne razpade. Tega se naučiš z leti.

Pri skladbi Čip je s svojim vokalom sodelovala tudi vaša hčerka Tia, drugje sta sodelovala tudi Tomaževa otroka. Ali nastaja v ozadju nova različica DMP?

Zgodba o DMP-otrocih je dolga. Imamo jih namreč dovolj za nogometno enajsterico in še za kakšno rezervo, večina starejših se ukvarja z glasbo. Tia je že zapela na albumu, tudi Tomaževa Ema in Martin sta pred leti že sodelovala z nami kot vokalista, Ema tudi kot tolkalistka, pojavljajo se v spotih in podobno. Jih ne silimo k temu, jih pa spodbujamo k ustvarjalnosti.

Menim, da so aplikacije, ki so danes na voljo, bližnjica do vsebin, a če mlad človek želi narediti nekaj izvirnega, za to še vedno potrebuje idejo. Ta pa se mora roditi v tvoji glavi, v aplikaciji se ne bo.

Obljubili smo, da bomo igrali 50 let, do upokojitve, tako da ne vem, če bodo v tem času že prišli na vrsto, da bi nas na koncertih nadomestili. Imajo pa vse možnosti za samostojno glasbeno in ustvarjalno pot.

"Skladba Otrok iz plošče Vojne in mir je nastala, ko se je rodil Jon, ki je zdaj star 15 let. Ko sem prišel iz porodnišnice domov, sem bil dva dneva sam in je nastala ta pesem. Jonje bil na koncertu ob 25-letnici ponosen na to. Ta pesem je sicer posvečena vsem otrokom. Ko se staraš, nekaj izgubljaš in otroci so tisti, ki ti to prinesejo nazaj in se na nek način izravna." Foto: Bojan Puhek

Ali veliko pesmi nastane tako hitro kot Nebo nad Berlinom, ki ste ga napisali na zadnjo stran Ikeinega kataloga med letom nad Berlinom? Nastanejo na hitro in po navdihu?

Popularna glasba je na neki način umetnost, po drugi strani pa je obrt. Če sem včasih pisal le iz občutka, na primer ljubezni, je danes drugače.

Danes pišem, ko imam kaj napisati. Dokler se ne porodi ideja ali formula za neko skladbo, ne napišem niti besede. Ko pa se to zgodi, ko veš, kaj želiš, postane enostavno.

Nebo nad Berlinom je lep primer pesmi, ki se je spisala 'sama', na letalu in v eni uri. Poslušal sem posnetek, ki sem ga imel s sabo. Ko smo na deset tisoč metrih višine leteli skozi oblake in je skozi posijalo sonce, sem dobil preblisk, vzel sem katalog pred sabo in na zadnjo stran spisal celotno besedilo od začetka do konca. Stran imam še vedno shranjeno.

Včasih je doba inkubacije zelo dolga – pri pesmi Ti in jaz sem samo en verz iskal dve leti – spet drugič pa se ideje porodijo mimogrede.

"Ko pišem besedila, vedno želim dodati vanje besedo, ki je prepoznavna, ali cel stavek, ravno zato, da se loči od drugih stvari. Da je v glasbi nekaj drugačnega, česar drugje nisi še slišal. To je recimo tak moment, ki ti včasih uspe bolje, včasih slabše. Če greš po floskulah lahko slovenščina kar hitro izpade čudno." Foto: Bojan Puhek

Je pesem Padalo za strah vaša filozofija partnerstva?

Če smo včasih pisali o ljubezni kot zaljubljenosti, danes besedila govorijo o odnosih v fazi zrelosti. Bistvo odnosa, ko ni več zaljubljenosti, je razumevanje. Na polju zlomljenih besed je skladba, ki poje o tem, da v partnerstvu ni vse rožnato, a če med dvema vlada razumevanje, bosta speljala in bo ljubezen v odnosu ostala do konca.

Padalo za strah je skladba, ki je bila napisana kot balada. V njej pojem o tem, da vzamem vse 'slabe' partneričine stvari in ji dam v zameno vse svoje dobre. Zdi se mi, da opeva lep ljubezenski odnos.

Ko ustvarjate v slovenščini, čutite kdaj, da bi imeli za izražanje čustev na voljo premalo besed?

To zelo čutim. Tu je slovenščina zahtevna, ker spevnih besed ni veliko. Kot avtor se vedno giblješ v polju nekih tebi znanih in domačih besed, čemur ne moreš ubežati. Zato si včasih pomagam s slovarskim programom, ki mi ponudi vse besede, ki se zaključijo z določenim zlogom, kar mi pomaga pri sestavljanju rim. Tako si razširim repertoar besed.

Dobra stvar slovenščine je, da si v glasbi lahko privoščiš nove stvari. Morda sestaviš besedne zveze, ki jih še nikjer ni bilo, in ravno to postane zanimivo.

"Spomnim se, da smo se kolegom Dan D smejali, ker so snemali album dve leti in pol, nato pa smo ga mi delali štiri leta. Album Astronavt je iz različnih razlogov nastajal tri leta. Nam se ne mudi. Pomembno je, da je album dober in to je glavno merilo. Dokler nismo imeli vsega tako, kot smo hoteli, ga nismo izdali." Foto: Bojan Puhek

Slovenščino Slovenci zelo pozorno poslušamo. Če nas moti besedilo, takoj preklopimo na drugo radijsko postajo. Medtem ko glasbo v angleščini poslušamo bolj pavšalno in nas bolj zanima, kako zveni. Angleščina ima v tem smislu veliko prednost pred slovenščino.

Mislim, da je za glasbenika, ki prihaja iz Slovenije in poje slovenskemu občinstvu, pomembno, da ustvarja v slovenščini, ker se tako lahko bolj dotakne poslušalca in v njem spodbudi čustva, ki jih želi spodbuditi. Morda bo mlajša generacija razmišljala bolj angleško in bo tudi ta besedila dejansko dojela, kot jih pesnik ali neki umetnik pripoveduje.

Kaj pa je tisto, kar na slovenski sceni najbolj pogrešate in bi situacijo za glasbenike izboljšalo?

Najpomembnejša stvar za skupino je igranje v živo. Sicer televizija pri mlajših trenutno ni najbolj aktualna, zanimajo jih druge stvari, a plejbek je naredil veliko slabega, tudi v tem smislu, da televizije ne vlagajo več v glasbeno produkcijo. Glasbeniki dejansko nimamo oddaje, v kateri bi predstavili nov album in novo skladbo ter pokazali, da smo dobri.

Lep primer je narodno-zabavna glasba, ki ima vsak teden oddajo že 15 let, in če danes pogledamo rezultate, lahko vidimo, da je zelo poslušana. Brez TV-oddaj dejansko ni scene, pomembne pa so še druge stvari. Boljša je situacija na koncertnem področju. Seveda se mora organizatorju koncert na koncu splačati, to je jasno, a glejte, Siddharta prodaja dvorane in to je lep znak. Tako je bilo na primer pred 30 leti.

Ne bi prav veliko kritiziral, bi si pa želel, da glasba pride do ljudi, ker se mi zdi to najbolj pomembno.

"Biti moraš tudi ustvarjalec video vsebin, organizator in tako naprej, skupina ni samo snemanje albumov. V Sloveniji je žal tako, da tu ni pravih menedžerjev ali založb, ki bi vlagale in zelo podpirale skupine, teh mecenov ni, to se mora zgoditi v skupinah." Foto: Bojan Puhek

Če bi bili danes igralci, ki bi posneli film Društvo mrtvih pesnikov, kakšen bi bil ta film?

Nismo posebej dobri igralci. Težavo imamo že, ko je treba kaj posneti za družbena omrežja. Čeprav, kar se tiče igralskega poklica, mislim, da bi moral vsak glasbenik vsaj na en igralski tečaj, ker se mi to zdi zelo pomembno. Če znaš nastopati, lahko poješ, lahko igraš, karkoli.

Vedno pa sem si želel, da bi naredili muzikal. V študentskih letih sem imel zelo dobro idejo, ki pa je nisem speljal in mi je žal še danes. Morda pa bo priložnost v prihodnosti, saj so muzikali postali spet popularni. Sicer nisem razmišljal o priredbi kakega znanega muzikala, temveč o slovenski izvedbi nekakšne rok opere, v kateri bi združil več žanrov. Povezal bi izjemne slovenske vokaliste, rokerje ... ter iz tega naredil predstavo. Morda bi bila to slovenska različica Društva mrtvih pesnikov. Idejo sem imel že dobro razdelano, nekje jo imam še napisano. A za to potrebuješ veliko časa, jaz pa delam več različnih stvari.

Če bi lahko skupaj z albumom poslušalcu dodali neko idealno okolje, v katerem bi ljudje poslušali Astronavta, torej da bi si ga lahko namestili in se prepustili glasbi, kakšno bi bilo? Kakšna bi bila navodila za poslušanje?

Jaz si predstavljam, da bi človek doživljal štiri letne čase v neki komori. Da bi lahko čutil, kako čezte raste trava. Da bi lahko pospešil čas in bi, recimo, sto let doživel v enem letu. Potem bi odkril idejo, na katero opozarjamo, da smo mogoče res zavozili ta svet in da se je treba ustaviti, počakati na današnji trenutek in ga živeti v vsej njegovi polnosti. Carpe diem!.

"Da je v Novem mestu toliko dobrih skupin, je delno razlog tudi v tem, da imamo snemalni studio RSL in Tomaža Biorsana, ki je tudi nas spodbudil k snemanju. Imamo klub Lokal patriot, , imeli smo Rock Otočec. Imamo pa tudi največjega ozvočevalca Festival Novo mesto, ki podpira vse glasbenike. Podlaga za to, da nek bend začne in dela, je tu dobra." Foto: Bojan Puhek