Eamon

TIP: Frajer sedi na treh stolih.

Konec leta 1993 je takrat še ne dvajsetletni simpatični newyorški mladenič Eamon na pop lestvice vdrl s skladbo F**k It (I Don't Want You Back). Pesmico z obilo kletvic je posvetil svoji bivši ljubezni. Skladba je nemudoma osvojila evropske lestvice, nič slabše pa se ji ni godilo v ZDA, kjer je prišla med prvih deset singleov. Pesem pa je zapisana celo v knjigo rekordov, kot No. 1, v katerem je največkrat uporabljena beseda f**k. Kmalu je Eamon objavil še album I Don't Want You Back, s katerim je dosegel podoben uspeh.

Slaba tri leta kasneje pa že precej bolj odrasel pevec predstavlja svoj drugi album Love & Pain. Eamonu je seveda jasno, da še enkrat ne bo mogel prodati istega trika, no, vsaj kar se kletvic tiče. Kljub temu, da je ta album precej bolj zrel od prvenca, pa Eamon še vedno hoče imeti pod sabo vse možne in nemožne odjemalce pop glasbe. Tako se tudi tokrat spogleduje s cenenim in kričavim r'n'b-jem, ki ga je na tej plošči še celo malce več kot na prvencu, pa z blagim gangsta rapom, nu-soulom, hip-hopom in totalno najstniško poneumljenem popom. Problem njegove glasbe pa ostaja tudi tokrat v tem, da nobene izmed stvari ne izpelje povsem do konca. Hoče biti najbolj seksi najstniški zvezdnik, najbolj bad raper in prvo grlo r'n'b-ja. V tem slogu nihajo tudi njegove nove skladbe, s katerimi bi hotel ugajati vsem. Pri tem pa ni najbolj prepričljiv. Za najstnike je preprosto že preveč pokvarjen, za raperje pa ravno obratno. V tiste bolj soul skladbe pa Eamon enostavno ne da dovolj duše. Na tem albumu pa Eamonu ni uspelo ustvariti še ene tako šokantne skladbe, kot je bila F**k It (I Don't Want You Back).

Tako Love & Pain bolj kot karkoli drugega izpade kot ne ravno prepričljiv pop album sila plehke vsebine in povsem predvidljive glasbe, ki ne sega dlje od nasilnih najstniških vzdigovanj, kvazi-raperske neposrednosti ter plašnega spogledovanja z modernimi ameriškimi komercialnimi r'n'b dogajanji.

Eamon sicer ima potencial, ki se ga sliši zgolj v delih kakšnih dveh ali treh skladb. Se bo pa moral odločiti, kdo so tisti, ki verjamejo vanj, oziroma za koga bo delal. Časi, ko je pod pretvezo ene nenavadne skladbe prodal cel album brezizraznih skladb, so se zanj že iztekli. In nekako v tem duhu izzveni tudi ta album, na katerem ni nič pretresljivo dobrega, a tudi ne nič grozno slabega. Vse skupaj je en neskončen, tipično ameriški r'n'b pop, kakšnega ste že neštetokrat slišali v vseh možnih oblikah in izdajah.