Dubioza Kolektiv - glasniki široke množice

Adis, Almir in Armin, trije izmed članov, so v Sloveniji še kako domači, saj, kot razkrivajo v intervjuju, imajo do Slovenije tudi poseben odnos. In čeprav so doma iz Sarajeva, Zenice in Mostarja, se zdi, da njihova glasba, predvsem pa sporočila njihovih besedil, že od začetka ni namenjena le ozkemu občinstvu, pač pa vsem. Dobesedno vsem, saj so svoj zadnji album predstavili prek spleta, omogočili njegov legalen brezplačen prenos in s tem še razširili možnosti, da se njihova, velikokrat tudi kritična sporočila še bolj razširijo med ljudmi.

Pred kratkim ste izdali nov projekt, kajne? Seveda, pred enim tednom. Album Absurdistan je izšel prejšnji ponedeljek, ob izidu smo poskrbeli za močno interakcijo s svojimi oboževalci, saj smo organizirali koncert v živo iz improviziranega studia. Namen tega je bil, da so naši oboževalci lahko ves čas našega koncerta v živo spremljali naš nastop, spoznali nove skladbe, komentirali dogajanje in nas same, obenem pa si lahko na spletnem naslovu Dubioze tudi brezplačno prenesejo celoten album.

V času, ko se vsi borijo za prodajo albumov, vi tega podarjate. Kako to? Tako kot se borimo za legalizacijo marihuane, se borimo tudi za druge stvari. Ljudje v vsakem primeru pridejo do glasbe, največkrat brezplačno. Največkrat ena oseba kupi zgoščenko, potem pa jih več tisoč to isto zgoščenko preprosto prenese z interneta nezakonito. Zakaj torej ljudem delati težave? Celoten album je objavljen na naši spletni strani, vsak si ga lahko prenese na svoj računalnik, še vedno pa vemo in verjamemo, da bo veliko ljudi kupilo album, saj bodo tako imeli veliko boljšo kvaliteto naše glasbe, arhivsko različico, album, na katerem so vse skladbe, trije dodatni remiksi in nekaj slik. Takšna je realnost. Kdor želi album slišati, ga lahko povsem zakonito prenese in ga ima zase, če pa želi kako drugače, je izbira popolnoma na strani poslušalca.

Uspel vam je zanimiv preboj iz osrednje Bosne in Hercegovine najprej na območje nekdanje Jugoslavije, pozneje pa tudi v Evropo in svet. Kako se je to odražalo na sami skupini in glasbi? Filozofija skupine je od vsega začetka enaka. Že prva albuma sta bila v angleščini. Za to imamo dober razlog, saj bi, če bi uporabljali kateri drug jezik, to skupino in njeno sporočanje samodejno omejilo. Bolj ali manj so naše zgodbe enake po vsem svetu ne glede na to, kje so nastale in o kom govorijo. Teme, o katerih govori naša glasba, so skupne celotni Evropi. Če bi o njih peli po naše, bi bila naša ciljna skupina poslušalcev zelo ozka, česar pa ne želimo. Nismo namreč ozkogledi, vsako stvar, ki se zgodi, lahko v Evropi povzame vsak. Zanimive so nam zgodbe, kot je ta, da je moj stric delal kot zidar v Nemčiji petdeset let, imel soseda Nemca, njegov sin pa živi v Bosni. Prav takšne zgodbe takšnih ljudi so zanimive, pa ne samo pri nas in pri vas, ampak povsod po Evropi. Seveda je tako aktualna zadeva za vse poslušalce ne glede na to, kje živijo. Takšne stvari se vedno zgodijo v času ekonomske krize, krivca vedno iščejo v najslabšem členu verige in tako so pogovori po vsem svetu enaki.

Vedno ste bili kritični do politike in oblasti. Vas je to kdaj omejevalo? Ja, je, ampak ne moremo govoriti o tem, da smo bili blokirani. Bilo je nekaj težav s tem, da se nismo mogli pojaviti na raznih festivalih, pri katerih imajo prste vmes tudi tamkajšnji ali drugi politični veljaki. Ampak smo to elegantno rešili tako, da smo organizirali lasten koncert na tamkajšnjem območju, tako da so kar hitro odnehali s takšnimi ovirami. Politiki so potem tudi hitro odnehali s zapiranjem Dubioze, saj so hitro ugotovili, da je to nesmiselno in da škodujejo sebi, v politiki pa si nihče noče škodovati.

Kakšne odnose imate s slovenskim občinstvom? Odlične, saj smo, če smo povsem iskreni, koncerte resno začeli prav pri vas. Če se dobro spomnim, smo prvo malo koncertno turnejo imeli prav po Sloveniji in bilo je prav zanimivo. Igrali smo v majhnih klubih, turneja je imela pet ali šest koncertov in od takrat v Sloveniji nismo nikoli nehali igrati, kar pomeni, da imamo tukaj veliko oboževalcev. Ti nas podpirajo, veseli nas, da je tako, in očitno so teme, ki jih z glasbo obdelujemo, blizu tudi vam, zato smo našli tako dobro vez.

Koliko so teme, ki jih imate v svojih besedilih, blizu ljudem drugje po svetu, zunaj meja nekdanje Jugoslavije? Enako kot pri vas in pri nas. Če nam je uspelo tam , to pomeni, da smo aktualni. Slovenija je v tem pogledu sploh zelo zanimiva, saj je za nas obenem tako evropska kot tudi balkanska, hkrati pa ima podobno razmišljanje, kot ga imamo mi. Živimo in delamo v Bosni, ustvarjamo v Bosni, a delamo po vsej Evropi, kar je odraz te povezanosti med našimi idejami in našimi oboževalci. Imamo nekakšen presek, saj lahko gledamo z obeh strani. Vedno, ko se pogovarjamo z ljudmi, naj bo iz Švedske, Portugalska ali Bosne, so neke teme enake: kriza, evro, tranzicija, denar. To so univerzalne teme in mislimo, da so to tudi naše teme, težave so enake.

Kaj pa Dubioza kolektiv pomeni v Bosni in Hercegovini? Nismo ravno pravi naslov za vprašanja, kaj pomenimo ljudem. Lahko pa rečemo, da smo postali neke vrste govorniki širokih ljudskih množic, ki se strinjajo z nami, a nimajo moči, možnosti ali poguma, da bi to, kar povemo mi, povedali tudi sami. Ljudje se še vedno bojijo vojne, sovraštva, bojijo se za svoje delovno mesto in to, kar so prigarali. Zato je velikokrat tudi tako, da se vsakodnevno v tej medijski lobotomiji, ki jo imamo, ljudje najdejo, a ne upajo na glas povedati tistega, kar mislijo. Ves čas se nam na primer dogaja, da nas preprosti ljudje trepljajo po rami in govorijo: "Tudi jaz mislim tako in to bi rad podprl in ponovil." A povedati oziroma ponoviti tega, kar smo povedali mi, na glas ne upajo. "Bravo, tako se govori," je stavek, ki ga slišimo velikokrat, zgodi pa se tudi, da nekdo v celoti povzame naš sicer družbeno in politično zelo kritičen intervju in ga sklene z besedami: "Tudi jaz mislim tako kot oni." A več kot to ne upa reči, saj se boji, da bi se s tem komu zameril in da bi bile posledice prehude. Večina zaposlenih v državnih aparatih ne upa niti pomisliti, da bi na glas povedali, kar mislijo, ko pa se pojavi neka skupina, kot smo mi, in to, kar misli, pove na odru, so ljudje s tem zadovoljni, čeprav je to nekako celo hinavsko. Vse skupaj torej deluje po sistemu: odlično je, da se je pojavil nekdo, ki bo to povedal namesto mene, ne da bi sam na kocko postavil svoje življenje.

Kolikšen napredek v vašem glasbenem ustvarjanju je vaš zadnji album? Najprej moram povedati, da je glasba na tem albumu histerično vesela. Čeprav je to v popolnem nasprotju s tem, kar govorimo v besedilih, je glasba celo nekako plesna. Zanimivo je, da je to nasprotje s to turobno in črno tematiko, ki jo obdelujemo in obenem zelo težko vpliva na ljudi, ki poslušajo besedila. Nas pa veseli, da so ljudje začeli razmišljati, saj smo z veselimi toni želeli pritegniti poslušalce, obenem pa jim na pladnju podariti zgodbe, o katerih govorimo.