Petek,
7. 12. 2007,
20.25

Osveženo pred

7 let

Termometer prikazuje, kako vroč je članek.

Termometer prikaže, kako vroč je članek.

Thermometer Blue Green 3

Natisni članek

Natisni članek

Petek, 7. 12. 2007, 20.25

7 let

Deep Purple

Termometer prikazuje, kako vroč je članek.

Termometer prikaže, kako vroč je članek.

Thermometer Blue Green 3
Live In London (2007)

TIP: Bleščeč koncertni trenutek ene največjih rock skupin vseh časov je sedaj sploh prvič dosegljiv tudi na CD-ju.

Leta 1974 so bili danes legendarni rockerji Deep Purple pred veliko preizkušnjo. Nekaj pred tem sta skupino zapustila izvrstni pevec Ian Gillan ter basist Roger Glover. Namesto njiju pa sta v bend prišla skoraj popolnoma neznani David Coverdale, pevec izjemnega glasu in velemojster interpretacije, ter basist Glen Hughes, ki je bil tudi odličen pevec, ki je blestel predvsem v zelo visokih legah. Prejšnja postava, imenovana Mark II, je posnela nekaj izvrstnih albumov, ki danes veljajo za klasike rocka. Deep Purple pa so prav v prejšnji zasedbi postali svetovna atrakcija. V ZDA in na Japonskem je bend imel status bogov. V rodni Angliji pa skupina tedaj kljub vsemu ni uživala statusa, ki bi si ga zaslužila. Nova zasedba (Mark III), v kateri so bili poleg zgoraj omenjene dvojice še: klaviaturist John Lord, bobnar Ian Pace ter kitarist Ritchie Blackmore, se je odpravila na veliko britansko turnejo tudi zato, da bi domačo publiko prepričala, da so Deep Purple zares velik bend. Seveda pa so hoteli pokazati tudi, da nova zasedba prav nič ne zaostaja za prejšnjo. V okviru te turneje so Deep Purple v treh tednih trikrat nastopili tudi na dveh lokacijah v Londonu. Eden izmed dveh koncertov, ki ga je imel bend v dvorani Gaumont State Theatre, pa so posneli tudi za radio. Zelo dobro zvočno popravljen oziroma remasteriziran posnetek tega koncerta pa je sedaj v celoti izšel na albumu Live In London - in to celo sploh prvič na CD-ju.

Deep Purple so na tem koncertu izvedli sedem skladb, od katerih je legendarna Space Truckin' dolga več kot 30 minut. Tudi večina ostalih skladb je precej dolgih, recimo You Fool No One več kot 20 minut, Smoke On The Water skoraj 10 ter Mistreated več kot 15 minut. Deep Purple so ta koncert odprli s silovito izvedbo takrat čisto sveže Burn. Že v teh petih minutah so pokazali, da nova zasedba deluje kot švicarska ura. Coverdale in Hughes sta se izmenjavala pred mikrofonom, Blackmore je bil morda celo v najboljši formi sploh, in tudi Pace ter Lord sta bila fenomenalna. Predvsem pa je bend na nek način zvenel še bolj udarno, hkrati pa zaradi Hughesovega rahlo soul groovy igranja tudi bolj prefinjeno in raznovrstno. Tudi v vseh ostalih skladbah je čutiti svežo kri in novo oziroma drugačno energijo. Čuti pa se tudi, da je vse vajeti v bendu prevzel Blackmore, čeravno je bil šef Deep Purple vedno Lord. Edina šibka stran albuma je publika, ki je očitno še "tipala", ali so novi Deep Purple tisto pravo, in preprosto ni odreagirala, kot bi morala. Ampak to je ob takšni silovitosti in osredotočenost, kot so jo Deep Purple pokazali na tem albumu, komaj opazno.

Prava vrednost tega posnetka pa se izkaže šele v luči nadaljnjih dogodkov. V Mark III so se kmalu po tej turneji začela kazati trenja in tudi različni pogledi na prihodnost skupine. Nazadnje je bila ta turneja v tej zasedbi tudi njihova edina po Velikih Britaniji. Live In London pa je morda celo eden zadnjih (pol)legalnih posnetkov, ki kaže Deep Purple kot homogen in ubijalsko efekten rock bend, ki se je zaradi številnih izjemnih albumov ter sijajnih nastopov, kot je bil tudi ta, v zgodovino vpisal med največje rock bende vseh časov.

Live In London pa kljub vsej odličnosti vseeno ne gre primerjati z njihovim kapitalnim koncertnim albumom Made In Japan, čeravno za njim zaostaja zgolj v nekaj podrobnostih. Kljub vsemu pa so Deep Purple na Live In London, pokazali vso svojo virtuoznost, kot tudi željo pa nastopanju. Tone fenomenalnih solističnih izletov, osupljiva intenzivnost ter izjemno narejene in izvedene skladbe pa so tisto, zaradi česar je ta dvojni album šolski primer, koncertnega rituala, ki je vladal na takratnih rock koncertih. Skoraj odveč pa je povedati, da so koncertni posnetki bendov iz sedemdesetih v marsičem še do danes nepreseženi. In to velja tudi za Live In London.