Dave Gahan

TIP: Presenetljivo dinamičen in vznesen electro… ali najboljši album, ki ga Depeche Mode v zadnjem desetletju niso posneli.

Dave Gahan je eden najbolj karizmatičnih pevcev zadnjih nekaj desetletij. Kot frontman Depeche Mode je morda celo najbolj zaslužen, da se je bend v drugi polovici osemdesetih zlahka prelevil iz relativno poskočnega in »svetlega« electro pop benda v precej bolj kompleksno in skoraj industrial gotsko dark electro institucijo. V tistem času Gahan pri Depcehe Mode sploh ni pisal skladb, a sta bila predvsem njegovo razmišljanje in drža tista faktorja, ki sta delovanje benda potisnila v čisto drugačna okolja. Gahan je imel tudi nenehno težave z drogo in pred kakšnim desetletjem je od njih skoraj umrl. Pravzaprav je bil pol minute klinično mrtev. Tudi ta dogodek je Depeche postavil med večne, kar je precej kruto, a žal resnično dejstvo, saj Depeche Mode praktično vse od takrat niso ustvarili kakšne prelomne plošče ali vsaj tovrstne skladbe.

Gahanu za to stagniranje benda ni bilo vseeno, a vendar besede pri avtorstvu še vedno ni imel. Tako je Gahan leta 2003 objavil svoj prvi samostojni album Paper Monsters, ki je bil sicer zelo korekten, živahen in dokaj rockerski izdelek. Skladam pa je manjkalo malo samozavesti, odločnosti in tudi Depcehevske magije. Kljub temu je bil Gahan s Paper Monsters precej uspešen. Poleg tega pa si je s tem albumom nekako tudi izboril pravico, da sodeluje pri pisanju skladb za album Depeche Mode, kar je bila do tedaj (po odhodu Vincea Clarka) izključna domena Martina Gorea. Gahan je namreč dejal, da če ne bo smel objaviti polovice svojih skladb na naslednjem albumu Depeche Mode, potem albuma sploh ne bo. Z Goreom sta očitno naredila kompromis in Gahan je leta 2005 za album Depeche Mode Playing The Angel prispeval tri skladbe, od katerih je bila ena objavljena celo kot single. Vendar Gahhanov prispevek ni kaj dosti pomagal in tudi Playing The Angel je bolj ali manj zelo dolgočasen album.

Nedavno je Gahan izdal svoj drugi solističen album Hourglass, ki je bistveno boljši od njegovega prvega solo albuma, kot tudi od nekaj zadnjih izdelkov Depche Mode. Predvsem prve tri skladbe albuma, ki bodo oziroma so že objavljene tudi na dveh singleih, so odlične. Gahan je posegel po izrazitem synth soundu ter močnemu electro beatu, ki ju je križal z rahlo rockerskimi prijemi in magijo Depche Mode iz prve polovice devetdesetih. Vsaj v teh treh skladbah je Gahan zelo dobro in konkretno nakazal, kam bi morali iti Depeche Mode. Vendar pa tudi tem trem skladbam manjka kakšen odbit poudarek, ki bi ga Gore verjetno zlahka dodal.

Tudi ostalih sedem skladb krasi izrazit in živahen electro naboj. Nekatere izmed njih je Gahan zavil v upočasnjene in meditativne sentimente, na podoben način, kot so to v zadnjem obdobju počeli Depeche Mode. Na drugi strani pa je Gahan zelo okusno vpletel tudi kanček moderne rock dinamike in patine ter tudi rahlo filmske napetosti. Tudi samo Gahanovo petje je odlično, polno dramatične naracije in rahlo mrakobnega suspenza.

V celoti je Hourglass presenetljivo dober izdelek, ki bo več kot zadovoljil vse ljubitelje Depeche Mode, ki so na nekaj tako živahnega čakali kar nekaj let. Album ni popoln, ampak je kljub temu vreden poslušanja, saj tako naravnega poslušljivega, organskega in nenazadnje tudi ravno prav z modernim rockom prepojenega electro albuma že dolgo ni bilo na tržišču.