Chris Cornell

TIP: Sijajen, zanj malce drugačen avtorski album, ki mu ne manjka sodobne rock patine, niti izvrstnih liričnih avtorskih poskusov.

Chris Cornell je brez vsakega dvoma eden najmarkantnejših in najboljših ameriških pevcev v sodobnem rocku. Zaslovel je kot dolgoletni frontman razvpitih grunge ikon Soundgarden. Mnogi pa ga zelo cenijo tudi zaradi izjemnega petja v grunge super-skupini Temple Of The Dog. Cornell je Soundgarden zapustil leta 1997. Njegovemu dokaj nepričakovanemu odhodu pa niso botrovale zgolj ustvarjalne razlike, ampak tudi muhasto Cornellovo obnašanje, ki je bilo posledica njegove velike odvisnosti od alkohola. Cornell je nato postal član Audioslave, še ene super-skupine, s katero je posnel tri albume, izmed katerih je bil predvsem prvenec izvrsten.

Sedaj pa se Cornell trezen in varno oddaljen iz nekoč vročega Seattlea (z družino sedaj živi v Franciji) vrača na sceno s svojim drugim samostojnim albumom Carry On. Na njem demonstrira sila pestro in raznoliko paleto skladb, v katerih se dotakne tako tistega, kar bi danes lahko bil grunge, kot tudi sodobnega rocka, modernega alternativea, indie popa, roots rocka, alter-countryja in še česa. Na plošči pa ne manjka tudi čistih avtorskih poskusov in liričnih, sila intimnih balad. Morda tisto prvo, kar pade v ušesa, pa je precej drugačen način petja. Tokrat je Cornell še bolj izpostavil svoj svojstven način petja, pri katerem glas uporablja kot instrument. Poleg tega pa je njegov način petja tokrat povsem naraven. Veliko več je tistih, zanj precej neobičajnih srednjih leg in tudi njegov glas je precej bolj hrapav od večine njegovih prejšnjih izdelkov. Cornell pa vešče kombinira svojo nesporno in enkratno karizmatičnost rock frontmana s čisto osebno, skoraj waitsovsko avtorsko izpovednostjo, kar skupaj z izjemno narejeno in po energiji skrajno prvinsko glasbo daje magične učinke. Cornell je na eni strani razposajen rocker na drugi pa tenkočuten kantavtor.

Na albumu je kar nekaj sijajnih skladb. Od uvodnega neo-rockerskega grungy killerja No Such Thing, roots grunge rock rušilca Poison Eye, radijsko obarvane Your Soul Today do čistega, ultra-melodičnega indie pop hita Arms Around Your Love. Ne gre pozabiti niti filmskega in malce drugače orkestriranega euro-hita You Know My Name, ki ga je Cornell skupaj z dolgoletnim piscem glasbe za filme Jamesa Bonda Davidom Arnoldom napisal za novo Bondovo odisejado Casino Royale. Nekaj čisto posebnega pa je briljantna predelava Michael Jacksonove klasike Billy Jean, ki jo je Cornell iz ultimativnega dance killerja spremenili v intimno, Lo-Fi rock in grungy zatolčeno balado. Predvsem je fascinantno, kako oseben nivo je Cornell uspel vzpostaviti v tej pesmi.

Chris Cornell je tudi s Carry On pokazal, da je eden najbolj karizmatičnih sodobnih rock pevcev, ki je enako prepričljiv v pravovernih rock skladbah kot tudi v bolj liričnih in avtorskih poskusih. Na tem albumu, ki nima tiste bombastičnosti skupin, s katerimi je sodeloval, je obojega dovolj. Plošča Carry On je zagotovo eno večjih presenečenj letošnjega leta, zato je ljubitelji kakovostnega avtorskega rocka vseh vrst nikakor ne smete preskočiti.