Bon Jovi

TIP: Namesto bleščečega in udarnega rocka bend tokrat ponuja blagi country rock in veliko dolgčasa.

Ob novem, pravkar objavljenemu albumu Bon Jovi Lost Highway se velja spomniti, da je Bon Jovi, danes eni največjih ameriških rock skupin zadnjih dvajsetih let, na samem začetku veliko pomagal Bruce Springsteen. To je bil čas, ko je The Boss, razmišljal o nečem podobnem, kot so morda tudi Bon Jovi na tej plošči. Springsteen je namreč po kapitalnem rock albumu Born In The U.S.A. hotel na svojo stran pridobiti še številčno country publiko in je nekaj let kasneje tudi objavil zelo preprosto country ploščo Tunnel Of Love, s katero pa ni dosegel želenega. Country publika je ostala pri svojih izvajalcih. Springsteen pa se je od takrat naprej zelo trudil, da bi še enkrat pridobil kredibilnost "najbolj poštenega ameriškega rockerja, ki razume male ljudi".

Pri Bon Jovi morda ni šlo za tako drastično dilemo, saj je od njihovih kapitalnih rock albumov minilo že kar nekaj časa. Dejstvo pa je, da se je bend odločil, da bo na novem albumu povsem opustil svoj sicer značilen heavy rock in se podal v drastično bolj sredinske in tradicionalne ameriške pop rock ter tudi country vode. Tako je Lost Highway njihova prva plošča, na katerih ni niti enega melodičnega orto-kitarskega heavy metal killerja, kakršna sta bila recimo Have A Nice Day ali It's My Life. Že na podlagi tega je jasno, da so se Bon Jovi povsem zavestno odločili, da bodo igrali na strune ameriške tradicije (morda tudi trenutne totalno konzervativne klime, ki vlada v ZDA) in se povsem vrgli v nekakšen moderen country rock.

Njihov rezultat pa ni ravno prepričljiv. Bon Jovi sicer niso drastično spremenili načina pisanja skladb. Še vedno delajo izvrstne melodije in odlične riffe. Vendar so poudarki skladb na povsem drugačnih in večinoma napačnih mestih. Nove pesmi Bon Jovi zvenijo povsem medlo in totalno sredinsko - in to do te mere, da jih niti odlično muziciranje, prefinjen občutek in dobro napisane skladbe ne rešijo. In ravno način njihovega poudarjanja oziroma njihova zmožnost, da so v skladbi vedno znali izpostaviti tisto bistveno in najbolj atraktivno, je bilo tisto, po čemer so se Bon Jovi tako razlikovali od večine drugih bendov. Tokrat pa so te finese obrnili v povsem drugačno smer in se naravnost potrudili, da skladbe ne zvenijo izrazito, hitro prepoznavno in da se nikoli (kljub nekaj odličnim nastavkom) v njih ne pokaže kakšna "rockerska razuzdanost". Zato je na nek način kar žalostno, da je daleč najboljša skladba na albumu ravno tista najbolj country, na katerih gostuje izvrstna LeAnn Rimes. Vse ostalo je bolj ali manj zlikan sredinski dolgčas, v katerem so tudi nekateri bolj zanimivi rockerski vložki produkcijsko ali aranžersko spretno zatolčeni ali pa postavljeni nekam v ozadje.

Zakaj se je bend odločil za tako drastično preusmeritev, bo verjetno za vedno ostalo skrivnost. Da Bon Jovi niso videli (komercialne) perspektive v klasičnem rocku, je malce presenetljivo, saj se ta zvrst ravno sedaj vrača celo na ameriško lestvico. Če pa so hoteli nekaj podobnega kot pred davnimi leti Springsteen, potem pa je Lost Highway vsekakor premalo country, da bi jih tovrstna publika vzela povsem za svoje.