Blackfield

TIP: Inovativen easy-listening progressive rock album, kakršnih ne delajo več.

V projektu Blackfield sta združila moči Steven Willson, šef odličnih ter enih zadnjih pravih britanskih pravovernih progressive rockerjev Porcupine Tree, ter izraelski protestni glasbenik Aviv Geffen, ki je zaradi svojih proti-vojnih in pacifističnih sporočil imel v svoji deželi nemalo preglavic. Dvojica je začela sodelovati že leta 2001. Istoimenski prvenec pa sta objavila na samem začetku leta 2004. S tem albumom sta požela izjemen uspeh in ta plošča že sedaj velja za klasiko pravega progresivnega rocka.

Naslednik velikega albuma, ki nosi preprost naslov Blackfield II, sta Willson in Geffen posnela v bistveno krajšem času, kot sta ga potrebovala za prvenec. Tako kot prvič pa sta tudi tokrat snemala delno v Londonu in delno v Tel Avivu. Za razliko od prvenca sta na nov album uvrstila tudi nekaj v angleščino prevedenih skladb, ki jih je Geffen že prej objavil v svojem materinem jeziku.

Glasba na Blackfield II je v celoti precej bolj enostavna, kot jo na svojih izdelkih demonstrirajo Porcupine Tree. Kljub temu pa je še vedno popolnoma progressive usmerjena. Blackfield so že nekaj let skupina petih članov, kar se na tem albumu še kako sliši. Nove skladbe so precej bolj celovite in kompaktne od tistih na prvencu. Blackfield pa se v glavnem držijo bolj akustičnega rocka, kjer so ospredju akustične kitare v kombinaciji s prefinjeno in bogato godalno orkestracijo ter lucidnimi klaviaturističnimi vložki. Dolgih solaž in podobnih progressive individualnih izletov na tem albumu ne boste našli. Namesto tega pa boste slišali kopico izjemno prefinjenih kratkih glasbenih vložkov ter predvsem izjemno petje obeh glavnih akterjev skupine. Enovite skladbe so pretežno precej melanhično in sanjavo obarvane. Sama orkestralna postavitev pa močno spominja na velike progressive bande sedemdesetih. Glasba Blackfield ima tako tudi kanček magičnosti kakšnih Pink Floyd, Alan Parsons Project ali Barcley James Harvest. Kljub temu klasičnemu pristopu izpred treh desetletij pa Blackfielad niti na daleč niso kakšen retro bend. V njihovi glasbi je tudi kopica sodobnih rešitev, vključno z elektronskimi in modernimi električno-kitarskimi vložki, ki pa so le dopolnilo.

Blackfield II je še en odličen avtorski progressive rock album, na katerem je Willsonu, Geffenu in druščini uspelo v današnji čas postaviti tisto intenzivno dramatično in brezčasno progressive atmosfero. Morda ni niti potrebno posebej omenjati, da je sama izvedba odlična, saj so v bendu sami nadstandardni glasbeniki.

Vsekakor pa bo ta album navdušil vse, ki prisegate na tisti bolj enostaven, a zato nič manj drzen avtorski progressive rock. Ploščo pa vsekakor preverite tudi tisti, ki imate radi zgoraj omenjene bende ali nasploh bolj melanholičen, umirjen, prefinjen, bogato orkestriran in neagresiven klasičen rock.