Biografija: Parni valjak

V drugi polovici sedemdesetih, ko je svojo kariero začel tudi hrvaški bend Parni valjak, je bila kulturna in politična situacija v takrat še cvetoči Jugoslaviji precej drugačna, kot je danes. Komunistična oblast je sprevidela, da vdora »škodljive zahodne rock'n'roll kulture«, kot so temu takrat rekli, ne bo mogla več zaustaviti. Tako je med političnimi veljaki padla tiha odločitev, da iz vsake republike nekdanje Jugoslavije podprejo po eno skupino. Tako so v Bosni in Hercegovini izbrali Bijelo Dugme, v Srbiji Smak, v Sloveniji Buldožer, v Makedoniji nekoliko kasneje Leb i sol in na Hrvaškem Parni valjak.

Parni valjak, ki so nastali leta 1975, so bili od vseh teh skupin najbolj komercialni in slogovno najbližje trendom Zahoda. Na svojih prvih albumih Dođite na show (1976), Glavom kroz zid (1977) in Gradske priče (1979) so izjemno dobro kombinirali surove in nadvse enostavne hard rock vzorce, komercialni boogie in nežne rock balade. Odlično petje Akija Rahimovskega in zelo funkcionalno igranje kitare Huseina Hasanefendića – Husa sta bili lastnosti, ki sta bili v ospredju že na tem albumu. Dvojica je tudi edina, ki v skupini ostaja ves čas. Sicer pa se je zasedba zelo pogosto menjala. Kot zanimivost pa še to, da se je leta 1978 skupini pridružil tudi Branimir Johnny Štulić, ki je v njej zdržal cela dva tedna. Štulič je kasneje zaslovel kot vodja in frontman slovitega novovalovskega benda Azra.

Že z drugim albumom Glavom kroz zid so Parni valjak postali prvorazredna vsejugoslovanska rock atrakcija. Do leta 1984 so izdali še albume Vruće igre (1980), Vrijeme je na našoj strani (1981), Koncert – Live '82 (1982) in Glavnom ulicom (1983), s katerimi so bili zelo uspešni. Na njih pa so se držali preverjene formule udarnih rock skladb in tudi zelo kakovostnih balad. Ne gre pozabiti, da so bili Parni Valjak tudi eni prvih, ki so objavili svoj album tudi na zahodnem tržišču. Album Gradske priče je leta 1979 pod naslovom City Kids objavila italijanska izpostava takratne velikanke CBS (danes Sony BMG, op. p.).

Leta 1984 so Parni valjak na albumu Uhvati ritam naredili precejšnjo slogovno spremembo. To je bil čas ekspanzije sintetizatorskih zvokov, mešanja popa in rocka in novih, barvitejših produkcijskih prijemov. Skupina se je na tej plošči delno prilagodila novim trendom in svoj obvezni boogie napad rahlo omilila. V ospredje pa je poleg kitar včasih postavila tudi klaviature, bolj pop ritmiko ali kakšen bolj popevkarski aranžma. Te formule so se bolj ali manj držali naslednjih deset let, ko so izdali albume Pokreni se (kompilacija 1985), E=mc2 (koncertni album) (1986), Anđeli se dosađuju? (1987), Sjaj u očima (1988), Lovci snova (1990), Svih 15 godina – Live (koncertni album 1991) in album Buđenje (1993), za katerega so prejeli kar sedem porinov.

V prvi polovici devetdesetih je postala njihova glasba malce za časom, čeprav še zdaleč ni bila slaba. Bend pa je še naprej kot za šalo nizal hit za hitom. Kljub vsemu pa je okoli leta 1994 na nek način kazalo, da je skupina najboljše že pokazala in da bo postala ena tistih legend, ki prodajajo staro slavo.

Leta 1995 so Parni valjak izvedli naravnost genialno potezo, s katero so naenkrat spet prišli v središče pozornosti in pri tem niso izgubili niti kančka svoje prepoznavnosti. Tistega leta so Parni Valjak namreč izdali koncertni, povsem akustični album Bez struje: Live in ZeKaeM, na katerem so pokazali tako vso svojo izvedbeno zrelost kot tudi, zakaj veljajo za eno najboljših jugoslovanskih rock atrakcij vseh časov. Poteza sicer ni bila nova, ampak so jo Parni valjak, tako kot večino stvari v njihovi karieri, servirali v najboljšem možnem času. Akustične priredbe njihovih velikih hitov, ki so jih postavili v rahlo bolj sprejemljivo in tekočo formo, so navdušile staro in mlado. Njihovi akustični koncerti pa so bili povsem in povsod razprodani. Parni valjak so prodali Bez struje v fantastični nakladi tudi v Sloveniji. Pri naših sosedih pa je ta plošča še vedno najbolje prodajan hrvaški koncertni album vseh časov.

Seveda je bilo iluzorno pričakovati, da se bodo Parni valjak z naslednjimi albumi lahko vsaj približali uspehu Bez struje. Na albumih Samo snovi teku uzvodno (1997), Zastave (2000), koncertnem Kao nekada: Live in S.C. (2001) in Pretežno sunčano? (2004) se je skupina ponovno vrnila h klasičnemu melodičnemu pop rocku. Izjema je le še en koncertni album , na katerem so Parni valjak svoje skladbe zavili v bolj popevkarske, bigbandovske in latino vode. Hite pa so jim pomagali odpeti številni hrvaški zvezdniki. Ta album, s katerim niso dosegli posebnega uspeha, je izzvenel pretenciozno in megalomansko.

Parni valjak so se nato odpravili na poslovilno turnejo in leta 2005 prenehali delovati. Tega leta sta izšli tudi dve najpopolnejši kompilaciji Koncentrat 1977–1983 in Koncentrat 1984–2005, na katerih najdete praktično vse njihove velike uspešnice, med drugimi tudi: Lutka za bal, Stranica dnevnika, Neda, Večeras trebam društvo, Moje dnevne paranoje, Staška, Kao ti, Vrijeme je na našoj strani, Glavnom ulicom, Kao prije, Ne zovi, Kaži mi, Nataša, Ulične tuče, Uhvati ritam, Ugasi me, Jesen u meni, Anja, Prokleta nedelja, Moja je pjesma lagana, Godine prolaze, U prolazu in Sve još miriše na nju.

Lani sta Rahimovski in Hus ponovno pognala Parni valjak.

Toliko uspešnic, kot so jih ustvarili Parni valjak, jih je na prostoru nekdanje Jugoslavije le malokdo. Skupina je vedno prisegala na visok profesionalni in izvedbeni nivo. Poleg tega pa je imel bend tudi strahovit avtorski potencial in izjemen občutek za komercialno, a še vedno kakovostno skladbo.

Ponovno zbrani Parni valjak bodo ta mesec nastopili tudi v Sloveniji. 20. marca jih lahko slišite v Ajdovščini, 26. v Mariboru in 28. marca v Ljubljani.