Banks, boginja seksi dolgčasa

Jillian Banks je 26-letna Američanka, ki s svojo zasanjano, rahlo zdolgočaseno glasbo cveti predvsem v Veliki Britaniji, s svojimi brezizraznimi nastopi in mrščenjem pa spominja na Lano Del Rey.

Še pred izidom prvenca Goddess se je znašla na vseh mogočih seznamih novincev in novink, ki jih je treba spremljati, njen temačen r'n'b (še ena od žanrskih označb, ki se je je prejela) pa se bo za zdaj verjetno bolj prijel v omejenih krogih, predvsem tistih, ki se bolj kot nad poskočnim popom navdušujejo nad Daughter, London Grammar in The Weeknd.

Album Goddess kljub svoji na prvi posluh monotoni naravi prinaša kar nekaj prijetnih presenečenj. Številne skladbe namreč v svoji zadnji tretjini dobijo precej pogumnejše posege, na primer v Brain, ki ob koncu postane skoraj udarna, ter v You Should Know Where I'm Coming From, baladi, ki bi jo mirno pripisali Palomi Faith in v kateri se vsej žalosti na koncu pridruži še zavidljiva tolkalna spremljava.

Banks je v svojih besedilih brezsramno odkrita in pogosto tudi zlobna, a v kontekstu glasbe, v kateri odmev vokala zveni odtujeno, njen pristop deluje. Med vrhunci sta zagotovo skladbi Beggin' for Thread, v kateri spominja na Fiono Apple in ki je praktično edina skladba na albumu, pri kateri so se producenti zbudili še pred zadnjo tretjino, ter Change, kjer zveni odkrito obupana, a hkrati svojemu objektu poželenja očita, da nikoli ne prevzema krivde, ker so ga starši čustveno zlorabljali.

Goddess je več kot soliden album, a se na žalost prepogosto zapira v varne vode počasnih, seksi ritmov ali srce parajočih balad, kot je Someone New. Kljub temu si Banks zasluži zastavico za obetavno glasbenico.