Balladero

Balladero je Dominik Bagola, nekdanji bobnar prekmurske zasedbe Psycho-Path, ki ga je že v otroštvu prevzel klavir. In če so njega prav bobni popeljali v London, kjer se je dodatno glasbeno izobraževal, je predvsem klavir tisti, ki zaznamuje Dominikov solo prvenec. Club Deuce kljub temu ni delo enega glasbenika, saj gre za album sodelovanj, pa ne sodelovanj v smislu duetov, temveč prispevkov široke palete glasbenikov, ki so prispevali drobce k bogatim večplastnim aranžmajem.

Club Deuce se začne s čustveno Pawnshop, malo manj kot pet minut dolgo pesmijo, ki poslušalca zapelje v občutja, ki se s stopnjevanjem skladb in prištevanjem zvočnih sekund stopnjujejo do zadnje, instrumentalne Prekmurske. Dvanajst pesmi je razporejenih tako, da se, tudi na račun aranžmajev in otožnosti, ki veje iz njih, skorajda prekrivajo. Tako se do Shallow Creeks, ki album razpolavlja, v mislih že prestavimo v kakšen miamijski bar ali prekmursko gostilno, nato pa nas ta upočasnjena koračnica, ki malce odstopa od preostalih pesmi, spet predrami. Sledi ji Če bi, prvi singel s plošče, pri katerem se Dominikovemu malce plahemu, a spodobnemu glasu pridruži Jadranka Juras. To, da Dominik skladbo odpoje v prekmurščini, tempa sicer angleško zvenečega albuma niti ne zmoti. Album simbolično konča že sedem minut in nekaj sekund dolg Superbomber, podpiše pa instrumentalna Prekmurska, morda prav zaradi odsotnosti glasu najbolj ganljiva skladba od dvanajstih.

Plošča Club Deuce je kljub številnim gostom, ki so tako ali drugače na njej pustili svoj odtis, izrazito intimna, a poslušalec kljub temu nima občutka, da bi bila plošča sama sebi (ali avtorju) namen. Skladbe so predvsem na račun kdaj že kar nadležnega ponavljanja refrenov malce predolge za radijske postaje, zato pa ravno prav dolge za vožnje z avtomobilom ali predvajanje v lokalih "s posluhom".

Presenetljiva plošča, ki kljub slišnemu pečatu tujine (ne nazadnje je posneta v Miamiju pod produkcijsko taktirko Bobbyja MacIntyreja) diši po melanholiji in umirjenosti Prekmurja.