Axxis

TIP:Sijajna melodična power metal zabijanka.

Axxis, ki delujejo že od leta 1988, so ena boljši nemških metal skupin. Na prvencu Kingdom Of The Night, ki so ga izdali leta 1989, so demonstrirali ultimativno različico melodičnega in nemško natančnega heavy metala. Bend je bil že v tistih časih tudi koncertno izjemno dober, kar je 27. septembra 1989 s sijajnim nastopom dokazal tudi v ljubljanski Hali Tivoli, ko se je predstavil kot predskupina Black Sabbath. Po nekaterih podatkih pa njihov prvenec še vedno drži nemški rekord najbolje prodajanega albuma kake nemške hard rock skupine.

Axxis so si nato ustvarili kar uspešno kariero, čeprav uspeha prvenca ne v komercialnem ne v ustvarjalnem pomenu niso več ponovili. Axxis so se kasneje precej »preusmerili« v hitrejše power metal vode. Imeli pa so tudi obdobje, ko so se spogledovali z bolj moderno metalurgijo.

Na najnovejšem albumu Utopia pa skupina, podobno kot na nekaj prejšnjih izdelkih, vztraja na zelo intenzivnem, ravno prav energičnem in izjemno melodičnem power metalu, ki je za povrh še bogato aranžiran. Po besedah članov so se Axxis tokrat še posebej posvetili zvoku kitar, ki je resnično sijajen. Praktično vsaka skladba ima drugačen zvok kitar. Na drugi strani pa imajo nove skladbe precej več klaviaturističnih okraskov in vložkov in tudi sam zvok klaviatur je bolj izpostavljen kot na nekaterih prejšnjih albumih. V celoti pa je produkcija izvrstna.

Sicer pa se bend tokrat drži preverjene formule, ki jo je izoblikoval na nekaj prejšnjih albumih. Izjemno tekoče in odlično napisane skladbe nihajo od tipično nemških melodičnih heavy metal napadov do efektnih power metal rušilcev. Vmes pa bend nasuje še nekaj bolj epsko zastavljenih skladb, ki nihajo od rahlo baročno simfoničnih power ekstravaganc, do čistih himnično obarvanih pesmi, ki so narejene predvsem za masovno petje na koncertih. Ne manjka pa tudi obvezna (pol)balada.

Axxis so se odločili, da (vsaj za zdaj) ne bodo več raziskovali. Na albumu Utopia so se tako še bolj osredotočili na tisto, kar jim je najbližje – in to je kot nož oster, precizen in naravnost srhljivo dobro izveden, ne preveč agresiven, bogato orkestriran in nadvse melodičen power metal.

Utopia bo navdušila evro-headbangerje. Ploščo pa bi morali preveriti tudi ostali ljubitelji poltežkih metalnih kategorij. Škoda je le, da skupini tudi v dvanajstem poskusu ni popolnoma uspelo v studijska okolja prenesti tiste fantastične in enkratne energije, ki jo ima na koncertih.

Vsekakor pa ob nakupu pazite, da boste vzeli luksuzno izdajo tega albuma, ki ji je dodana še skladba 20 Years Anniversary Song, ki je v bistvu na novo odigran dvanajstminutni miks nekaterih njihovih skladb, na katerem sodeluje smetana nemške metalurgije, in sicer: Andi Deris iz Helloween, Schmier iz Destruction, nekdanji član Söhne Mannheims NeRolf Stahlhofen, Doro, Claus Lessmann iz Bonfire, David Readman iz Pink Cream 69 in nekdanji član skupine Walter Pietsch. V tej eksplozivno heavymetalski pesmi je tudi sporočilce oziroma mnenje o današnji glasbeni sceni.