Anton Yelchin: V vesolje odpotoval zaradi J. J. Abramsa

Nekoč je bil William Shatner, danes je Chris Pine, nekoč je zašiljena ušesa nosil Leonard Nimoy, danes jih Zachary Quinto in nekoč je stereotipe o Rusih oživljal Walter Koenig, danes pa jih štiriindvajsetletni Anton Yelchin. Mladega igralca je tako kot pred nekaj leti, tudi v nadaljevanju svojega popotovanja v svet Zvezdnih stez popeljal režiser J. J. Abrams – film Zvezdne steze: V temo na redni spored naših kinematografov prihaja 16. maja.

Anton Yelchin svoj igralski renome gradi tiho, a vztrajno, z manjšimi, manj odmevnimi filmi, velik odmik od tovrstne filmske produkcije pa je naredil leta 2009, ko smo ga lahko v roku enega leta videli tako v Abramsovih Zvezdnih stezah kot tudi v sicer slabo ocenjeni znanstveni fantastiki Terminator: Odrešitev. "Za tak korak se nisem odločil, ker bi zavestno želel igrati v spektaklih," je pred nekaj leti povedal za Guardian. "Vedno se bom vračal k 'manjšemu' filmu, če pa pot prekriža kaj drugačnega. Poglejte na primer Heatha Ledgerja v Vitezu teme. To je gotovo eno boljših nastopov zadnjih let. Pa je šlo obenem tudi za enega največjih spektaklov zadnjih let. Mislim, da je zanimive, kompleksne in fascinantne like mogoče najti v vseh vrstah filma."

Terminatorju se ni mogel upreti Kot mladi igralec, pravi, se je za Zvezdne steze kljub nepoznavanju njihove zapuščine odločil, ker je želel sodelovati z J. J. Abramsom. "V vsem, kar počne, je dober. Svoj lik, Pavla Chekova, sem moral dobro raziskati, ker takrat o Zvezdnih stezah nisem imel veliko pojma in takoj se mi je zazdelo, da bo zabavno na novo interpretirati legendarni stereotip Rusa. Pri Terminatorju je bilo drugače, saj sem velik oboževalec že od nekdaj. V očeh vsakogar, ki je odraščal v osemdesetih ali v začetku devetdesetih, gre za klasiko, zato česa takega nisem mogel odkloniti."

Anton Yelchin je v judovski družini na svet prijokal v Leningradu – njegova starša Korina in Viktor Yelchin sta bila uspešna ruska drsalca, ki pa sta se morala zaradi političnih razmer kmalu po Antonovem rojstvu preseliti v ZDA, kjer sta dobila status političnih beguncev. V ZDA sta se preživljala kot koreografa oziroma učitelja, kot pravi sam, pa Antonu drsanje nikoli ni šlo preveč dobro od "nog". Raje je formiral svoj punk band in čeprav ta ne obstaja več, mladega igralca kitara in ljubezen do glasbe spremlja še danes.

Videli smo ga lahko že ob pisani paleti velikih igralcev Z igranjem se je Yelchin začel ukvarjati že pri devetih, svoj filmski prvenec pa je doživel leta 2000 v neodvisnemu filmu A Man Is Mostly Water. Čeprav ga je bilo mogoče videti v vrsti filmov in televizijskih serij, med drugim tudi pod Spielbergovo producentsko taktirko v miniseriji Taken, je prvi večji uspeh doživel z vlogo Bobbyja Garfielda ob Anthonyju Hopkinsu v filmu Hearts in Atlantis (2001) – ta mu je na ameriških nagradah za mlade igralce prinesla priznanje za najboljšo glavno vlogo.

Leta 2004 ga je bilo ob Robinu Williamsu mogoče videti v filmu House of D, leta 2007 pa je v Alpha Dog Nicka Cassavetesa, za katerega si je prislužil marsikatero pohvalo filmskih kritikov. "Anton lahko oživi vsa nasprotujoča si čustva svojega junaka," je o izbiri glavnega igralca povedal režiser. "Njegovo potrebo po ugajanju, potrebo po neodvisnosti, zanikanje svojega otroštva in njegovo predanost bratu. Zmeden je, ker ni več fantek, obenem pa tudi še ni odrasel. Anton vse to uprizori čudovito."

Glavno, naslovno vlogo je leta 2008 mladi igralec prejel v filmu Charlie Bartlett – ta govori o premožnem najstniku, ki obiskuje javno šolo. Nekaj različnih nagrad mu je prinesla tudi romantična dramaLike Crazy, v kateri ga je bilo leta 2011 mogoče videti s Felicity Jones.

In če bomo talentiranega mladeniča že čez nekaj dni lahko videli v znanstveni fantastiki Zvezdne steze: V temo, ga v prihodnjem letu čaka še pisana paleta filmov. Letos je v okviru festivalov luč sveta že ogledal triler Odd Thomas, v katerem je mogoče videti tudi Williema Dafoeja, leto 2013 pa prinaša tudi film Jima Jarmuscha, Only Lovers Left Alive.