Alanis Morissette

Ob novem albumu Alanis Morissette bi zlahka zapadli v razočarano razglabljanje o tem, kako dobro počutje glasbenikov slabo vpliva na njihovo glasbeno ustvarjalnost, a smer, v katero se je razvila glasba Morissettove, je bila začrtana že en album po uspešnem Jagged Little Pill. Od Supposed Former Infatuation Junkie je Kanadčanka vedno bolj podobna preostalim kanadskim "rockerjem", ki so se z leti vidno omehčali in se bolj kot ostrini posvetili produkciji svoje glasbe.

Na Havoc and Bright Lights tako sicer še vedno odmeva Alanis iz devetdesetih, a zgolj zaradi svojega prepoznavnega vokala. O besu in preklinjanju, ki ga je povzročil Joey iz Nore hiše, skorajda ni več sledi, je pa zato veliko materinskega pokroviteljstva in nekaj moraliziranja.

A verjetno je glavna težava v tem, da od najstniške pop zvezdnice, ki je posnela en odličen in dva solidna albuma, pričakujemo preveč. Zadnji album je korekten, skladbe, kot so Spiral, Guardian in Lens, so povsem spodobne pop skladbe za odrasle, morda je le nekoliko preveč skladb za polnjenje prostora. Celebrity se nadležno vleče v njenem slogu "razmišljujočih" skladb, podobno tudi Numb, Til you pa zveni kot skladba iz Simpatij, ki bi jo zavrteli tik pred poljubom Joey in Dawsona.

Kaj se dogaja s kanadskimi "rockerji", ki z leti postanejo skoraj bolestno osladni (Bryan Adams, Avril Lavigne, Nickelback), ni povsem jasno, a očitno so za številne električne kitare zgolj faza. Čeprav je Havoc and Bright Lights lahko povsem nemoteča spremljava za deževne dni, presežkov nismo opazili.