10 filmov, ki napovedujejo prihodnost

Filmska zgodovina je tako rekoč prežeta z najrazličnejšimi filmi, ki se dogajajo v prihodnosti – nekateri od njih napovedujejo apokalipso, drugi razvoj tehnologije, tretji prihod Nezemljanov, spet četrti pa razkroj družbenih vrednost. Čeprav nekateri od njih zajadrajo pregloboko v sfere fantastike, pa drugim uspe napovedati precej predstavljivo prihodnost. Še več; prihodnost, ki jo prikazujejo nekateri, se je že uresničila.

Cesta (John Hillcoat, 2009)

Film, posnet po romanu Cormaca McCarthyja, ni eden od tistih filmskih izdelkov, ki bi prikazoval ogromna, prenatrpana mesta prihodnosti, ne vsebuje napredne tehnologije, kljub temu pa gre za scenarij, ki bi se v prihodnosti zlahka uresničil. Naslika nam namreč grozovite razmere, ki se lahko pojavijo zaradi brezglavega ravnanja s planetom Zemlja – kataklizmična pokrajina postapokaliptičnega sveta se zdi naravnost srhljiva, obenem pa zgodba razmišlja o človeški psihologiji, o tem, kaj bi se zgodilo, če bi človek pozabil na temeljna družbena pravila. Prihodnost namreč postavlja vprašanje, kako ohraniti svojo človečnost, če si soočen z nepredstavljivimi izzivi in tegobami.

Otroci človeštva (Alfonso Cuarón, 2006)

Film, posnet po romanu P. D. Jamesa, je postavljen v bližnjo prihodnost, kjer se človeštvo znajde na robu obstanka, saj ženske ne morejo več zanositi. Čeprav rodnost dandanes še niti približno ni v tako groznem položaju, pa je pretresljivo pomisliti, kaj pomeni svet oziroma družba, ki jo v filmu opazujemo: svet je nevaren, umazan, bolan, kužen, brutalen in militariziran, poln terorizma in vsesplošne paranoje. Scenarij, ki si ga lahko predstavljamo.

Iztrebljevalec (Ridley Scott, 1982)

Po romanu Do Androids Dream of Electric Sheep? pisca Philipa K. Dicka (1968) posnet in za dva oskarja nominirani Iztrebljevalec je postavljen v leto 2019, dogaja pa se v močno prenaseljenem Los Angelesu, ki ne more več ugledati sončne svetlobe. Sredi temačno-meglenega, z neonskimi napisi posutega mesta pripoveduje zgodbo "iztrebljevalca" Ricka Deckarda, ki mora z obličja Zemlje izbrisati skupinico androidnih ubežnikov, ki so na naš planet pobegnili iz ene od človeških kolonij v vesolju. Deckarda je upodobil takrat štiridesetletni Harrison Ford, gledalec pa je ob gledanju filma prepuščen spraševanju o tem, ali je morda eden od androidov tudi protagonist sam.

Film prevprašuje težave, povezane z androidi, njihove morebitne zavesti in čustva, ta vprašanja pa je prenesel tudi v splošno družbeno zavest. Čeprav sprva komercialno ni prinesel večjega uspeha, Iztrebljevalec danes velja za kulten, zelo spoštovan film. Napovedujejo celo nadaljevanje.

Okrožje 9 (Neill Blomkamp, 2009)

Leta 2010 za štiri oskarje nominirani film se ukvarja s ksenofobijo in družbeno segregacijo, njeno vsebino pa je navdihnilo dogajanje v Cape Townu v času apartheida. Leta 1982 nad južnoafriški Johannesburg prileti orjaška vesoljska ladja. Ljudje pričakujejo napad tuje vrste iz vesolja ali navezavo prijateljskih stikov, ki bi pripeljali do izmenjave tehnologij. Namesto tega se izkaže, da je plovilo napolnjeno s sestradanimi, umazanimi in ne pretirano komunikativnimi bitji. Zemljani jih naselijo v ogromno, v ta namen posebej zgrajeno begunsko taborišče, ki se ga prime ime Okrožje 9 in ki hipoma postane največji geto na svetu. Nestrpnost med Zemljani in tujimi bitji narašča, nadzor nad ograjenim okrožjem pa je zaupan zasebnemu podjetju, ki se požvižga na dobrobit taboriščnikov in želi od vesoljcev predvsem izvedeti skrivnost njihovega smrtonosnega orožja.

Okrožje 9 prepričljivo prikaže mogoč razvoj dogodkov, potem ko človek pride v stik z nezemeljskimi bitji, človeško ksenofobijo, tematizira pa tudi genski inženiring in militarizacijo družbe.

Trumanov show (Peter Weir, 1998)

Ko je na velika platna prišla satirična komedija, v kateri je Jim Carrey živel pred očmi vsega sveta, ljudje okoli njega pa so bili zgolj igralci, televizija niti približno ni poznala toliko resničnostnih vsebin kot danes. Leta 1998 se je ideja šova, v katerem spremljamo življenje določenega posameznika, morda zdela bizarna, danes pa je televizijsko občinstvo zreducirano na spremljanje podebiljenih zvezdnikov, ki v svojih resničnostih šovih počenjo najrazličnejše neumnosti.

Peklenska pomaranča (Stanley Kubrick, 1971)

Alexova nasilna banda, ki je na svojih podivjanih pohodih pretepala in posiljevala, je pred 40 leti morda šokirala, danes, ko je nasilje vsepovsod, ko človeka na vsakem koraku silijo v okvirje, pa tako film kot prvotni roman Anthonyja Burgessa dojemamo le kot še en pogled v današnjo realnost, ki to ne bi smela biti. Izrisuje se vprašanje etike in morale oziroma tega, kam lahko pripeljejo različna zdravljenja človeške duševnosti in prej omenjeno uokvirjanje.

Gattaca (Andrew Niccol, 1997)

Gre za film, ki do potankosti proučuje, kaj bi se zgodilo, če bi dovolili, da družbo popolnoma nadzorujejo genetika, z njo povezano znanje in tehnologije. V zgodbo prav tako vpleta tematiko zadušljivega državnega nadzora in vprašanja sreče. Napoved etičnih dilem, s katerimi se človek mora in se bo še moral spopadati z vedno večjo močjo tehnologije in njenim vplivom na naša življenja.

Prepovedani planet (Fred M. Wilcox, 1956)

Prepovedani planet, eden od najbolj pomembnih znanstvenofantastičnih filmov petdesetih let, je predvidel, da bo v prihodnosti vsak človek s seboj nosil napravo, s katero se bo lahko sporazumeval z drugimi. Mobilne telefone torej imamo – čeprav robotskih prijateljev, kot so v filmu, sicer še nimamo, pa že obstajajo roboti, ki nadomeščajo služkinje.

Prepovedani planet velja za prvi film, v katerem ljudje potujejo v vesoljskih ladjah, ki so jih naredili sami, obenem pa je tudi prvi film, ki se dogaja na popolnoma drugem planetu. Človeške kolonije na tujih planetih? Nizozemsko podjetje Mars One, ki je že lani napovedalo, da bo do leta 2023 vzpostavilo prvo človeško naselbino na Marsu, že zbira prijave najbolj pogumnih.

Večno sonce brezmadežnega uma (Michel Gondry, 2004)

Joel (Jim Carrey) izve, da si je njegova nedavna ljubezen Clementine (Kate Winslet) dala izbrisati vse spomine na njuno ljubezen. Tudi sam se odloči za ta postopek, a kmalu ugotovi, da bi nekatere spomine vendarle rad obdržal – začne se nenavadno popotovanje po njegovih možganih, kjer se meje med spomini in domišljijo kmalu porušijo.

Čeprav se načrtni izbris spomina morda zdi precej nerealna in tudi malce nevarna stvar, naj bi nizozemski znanstveniki že odkrili način, kako v človeških možganih izbrisati izjemno boleče travmatične spomine.

Metropolis (Fritz Lang, 1927)

Črno-beli nemi film je nedvomno vodilni predhodnik futuristične kinematografije, praoče vseh sodobnih distopičnih filmov. Film s scenografijo art deco je postavljen v futuristično urbano okolje, ki se ukvarja z razkolom med delavskim razredom in kapitalističnimi upravitelji. Obenem naj bi bil eden od prvih filmov, ki vključuje koncept androida in raziskuje dihotomijo človek-stroj. Kultni status Metropolisa je mogoče poleg slikovitega prikaza vedno aktualnega razrednega boja in svoje veličastne ikonične podobe pripisati tudi skrivnosti izvirne različice, ki se je izgubila kmalu po premieri filma januarja 1927. Vse naslednje različice so bile vsaj 30 minut krajše kot izvirna, 4189-metrska kopija. Krajša je bila tudi različica iz leta 2001, ki je bila kot prva filmska umetnina vpisana v Unescov register dediščine zgodovinskih dokumentov.

Po desetletjih iskanja in raziskav po arhivih na različnih koncih sveta so se izvedenci strinjali, da je izvirna verzija za zmeraj izgubljena. Takšno prepričanje je veljalo, vse dokler niso v muzeju v Buenos Airesu leta 2008 našli 16-milimetrskega negativa z najverjetnejšim izvirnim montažnim rezom.