Droga kot način reševanja mladostnikovih težav

Začne se osamosvajanje od doma, ki pomeni tako duševno kot tudi socialno in materialno osamosvojitev, dokončno se izoblikuje tudi njihova spolna vloga, odločajo se o svoji poklicni poti. Če se poleg vsega naštetega pojavijo še dodatne težave kot je neuspeh v šoli, nezadovoljstvo s samim sabo, težave doma, zavrnitev s strani vrstnikov, potem postane že tako problematično obdobje še manj obvladljivo ter bolj stresno.

Zakaj postanejo droge v mladostniškem obdobju tako privlačne? Razlogov, zakaj mladostniki jemljejo droge, je precej, ponavadi gre za splet različnih dejavnikov (od radovednosti, uporništva, težav pri vključevanju med vrstnike, želje po ugodju, bega pred slabim razpoloženjem …). Kadar govorimo o odvisnosti, ponavadi mislimo na nedovoljene droge, kot so na primer hašiš, kokain ali heroin, pogosto pa pozabljamo na tobak in alkohol – dovoljeni drogi, ki sta zlorabljeni v veliko večjem obsegu in je torej tudi nevarnost, da bo mladostnik postal alkoholik, večja kot da bo nekoč zasvojen s heroinom. Odvisnost je za mladostnika privlačna predvsem zato, ker kratkoročno zadovolji potrebe na lahek, hiter način. Mladostnike je potrebno opozoriti, da so kratkoročne posledice droge prijetne; takšne kot si jih želijo. Če jim tega ne priznamo, mladostniki na lastni koži ugotovijo, da slabe stvari o drogi ne držijo in tako potem ne verjamejo odraslim tudi takrat, ko imajo prav. Drži, da droga kratkoročno mladostniku pomaga, da je bolj sproščen, komunikativen, družaben, samozavesten, ima več energije, manj problemov, več poguma, odločnosti, izginejo slabi občutki ipd. Past pri odvisnosti je ravno v tem, da se kratkoročno pozitivne posledice spremenijo v dolgoročno negativne, kot so zanemarjenost, zdravstvene težave, okužbe, osamljenost, depresija, tesnoba, žalost, stigma, težave v šoli, pomanjkanje interesa za karkoli, porušeni odnosi doma in z vsemi bližnjimi, kriminal, smrt.

Kaj pomeni biti odvisen?

Odvisnost pomeni, da se posameznik težko upira jemanju neke opojne snovi. Telesna odvisnost pomeni, da je telo že tako navajeno droge, da se, če droge ne dobi, pojavijo značilni simptomi (abstinenčni znaki), ki trajajo, dokler telo ponovno ne dobi droge oziroma dokler se telo ponovno ne navadi življenja brez droge. Duševna odvisnost pomeni, da se je posameznik tako navadil droge, da se v primeru, če je ne dobi, počuti nelagodno. Če mladi, ko začnejo eksperimentirati z drogo, nekaj časa s tem početjem nadaljujejo, želja po drogi, ki je na začetku pomenila zgolj sredstvo za boljšo komunikacijo, večjo sproščenost, sprejetost v družbi ipd., preraste v potrebo včasih celo v prisilo, ki je ni moč več nadzorovati.

Družina je pomemben dejavnik pri preprečevanju razvoja odvisnosti Raziskave kažejo, da večina mladostnikov, ki jemljejo droge, prihajajo iz neurejenih družinskih okolij (ločeni starši, prezaposleni starši, nasilje v družini …). Družina je eden temeljnih preventivnih stebrov, da mladostnik ne bo začel uživati drog. Drži, da včasih niti urejene družinske razmere niti stabilen duševni razvoj otroka ne zadostujeta, da mladostnik ne bi poskusil droge, vendar je verjetnost, da bo postal odvisnik, veliko manjša. Starši lahko veliko pripomorejo pri preventivi jemanja drog svojih otrok. Družina je osnovna celica, v kateri so si člani zaradi čustvenih vezi pripravljeni medsebojno pomagati. Pri vzgajanju otroka je pomembno, da so čustvene vezi med posameznimi člani čim močnejše. Otroku je potrebno povedati, kaj je dobro in kaj slabo, starši so tisti, ki določajo pravila obnašanja in ki naj jih nato tudi dosledno izvajajo. Jasno naj bo določeno, kaj otrok sme ter katere omejitve mora upoštevati. Nadalje naj bo tudi jasno, kakšne so omejitve v primeru, da se določen član družine ne drži družinskih pravil oziroma dogovorov. Tovrstne omejitve v družini so dobre, saj otroku prinašajo varnost. Mnogi starši se bojijo, da bo mladostnik postal odvisen kar čez noč, toda odvisnost ni problem, ki nastane naenkrat, temveč je proces. Temeljni dejavnik, ki pripomore k zdravemu razvoju mladostnika je, da se mladostnik nauči odgovorno odločati. Odgovorno odločanje pomeni, da mladostniki vedo, zakaj so se odločili tako in ne drugače, kakšne so pozitivne in negativne posledice te odločitve ter da so pripravljeni te posledice tudi nositi. Na ta način se mladostniki naučijo tudi, kako reševati svoje probleme. Tisti, ki so imeli doma avtoritarno (strogo, brez vsakršne udeležbe pri družinskih odločitvah) vzgojo, se niso naučili odgovornosti, ker so zanje odločali starši ter s tem tudi prevzemali odgovornost. Ti mladostniki s pomočjo droge skušajo zbežati nezadovoljstvu in stiskam, ki jih doživljajo doma. Droga jim pomaga, da se dobro počutijo in najdejo sebi podobne vrstnike, kjer se počutijo sprejete. Obratno pa se mladostniki, ki jim je vse dovoljeno, sicer odločajo sami, posledice odločitev pa prevzemajo njihovi starši. Družinsko okolje brez reda in strukture (pravila, norme, vrednote) ne prinaša mladostniku osnovne varnosti in zaželenosti. Odvisnost je v tem primeru dober pripomoček, da se počutijo pomembne.

Kako lahko prepoznamo, ali mladostnik jemlje drogo?

Vedeti moramo, da zna mladostnik uživanje drog ter vse pripomočke za uživanje skrbno skrivati. Znaki, po katerih lahko sodimo, da je nekaj narobe, so: sprememba razpoloženja, sprememba vedenja, telesne spremembe, spremenjen uspeh v šoli. Seveda je mladostniško vedenje zavajajoče, saj se večina mladostnikov vede nepredvidljivo, njihovo razpoloženje pogosto niha. Dobro je, da mladostnika nekaj časa opazujemo, da se ne prenaglimo in v njem naletimo na prevelik odpor, ki bi nam kasneje oteževal potrebno dobro komunikacijo z njim. Če so večje spremembe vidne nekaj dni, potem je dobro, da starši ukrepajo. Najpomembnejši znaki zlorabe drog so naslednji: • Pojavi se splošna brezvoljnost, pomanjkanje interesa za dejavnosti, ki jih je prej opravljal, za prijatelje, s katerimi se je družil, pogosto dobi nove prijatelje, o katerih se ne želi pogovarjati. • Zmanjša se zanimanje za šolske dejavnosti, pogosto pride do upada učnega uspeha. • Pogosti kratki telefonski klici, tudi ponoči in molk na drugi strani telefona, če se oglasijo starši. • Spremenijo se spalne navade, pogosto se pojavlja zaspanost. • Vidne so tudi nenadne spremembe v razpoloženju, opazimo lahko neobičajno razdražljivost ali celo napadalnost, po drugi strani pa lahko tudi pretirano vedrino, optimizem in evforijo. • Pogoste so spremembe v prehranjevanju, hitra sprememba telesne teže – močno povečan ali zmanjšan apetit. • Pojavijo se težave s koncentracijo in spominom. • Opaziti je laganje in prikrivanje, mladostnik se umika direktnemu soočenju s starši, težko vzpostavi očesni kontakt. • Prisotno je sposojanje denarja doma (kar naprej so brez denarja). • Doma se lahko pojavi nepojasnjeno izginotje denarja ali kakšnega drugega vrednega predmeta.

Kakšne spremembe se pojavijo, je odvisno tudi od tega, katero drogo posameznik jemlje in kako daleč je že zabredel. Tisti, ki svojega otroka dobro poznajo, bodo hitro opazili, če gre za izrazitejše spremembe v vedenju. Starši naj bodo pozorni le na izrazite spremembe, opisane zgoraj, naj ne obsojajo otroka brez stvarne podlage, saj bi s tem samo še poslabšali odnos z njim.

Kako ravnati po spoznanju, da mladostnik jemlje drogo?

Ko starši opazijo, da je mladostnik opit, da je kadil travo ali vzel katero izmed ostalih prepovedanih drog, naj se z njim o tem pogovorijo. Dobro je ohraniti trezno glavo in mirno kri. Naj mu ne očitajo in grozijo, opomnijo naj ga tako, da bo razumel, da mu želijo pomagati. Kljub temu da so močno prizadeti, mu naj dajo jasno vedeti, da njegovega početja ne odobravajo, ob tem pa naj otrok čuti, da so mu pripravljeni pomagati, da se lahko zateče k njim, če bo imel težave. Najprej je dobro določiti rok, do katerega naj mladostnik poskuša sam odpraviti svojo težavo (seveda je tukaj pomembno, kako daleč je mladostnik z drogo že zabredel). Starši naj pohvalijo napore mladostnika, če je uspel spremeniti svoje vedenje. Če ni, je naslednji korak pogovor o dodatnih ukrepih, ki bodo sledili v primeru, če bo mladostnik kršil pravila. Te ukrepe naj starši potem tudi dosledno izvajajo, kljub prošnjam mladostnika, da ne rabijo več tako strogih mej, da jim lahko zaupajo ipd. Če dobijo starši občutek, da jim mladostniki lažejo, naj se odločijo za urinske teste, s katerimi bo dokazano, ali mladostnik jemlje drogo ali ne. V primeru, da je mladostnik že zasvojen, je priporočljivo poiskati tudi strokovno pomoč. Težko je podati natančne napotke, kakšen naj bo pogovor po spoznanju, da mladostnik uživa drogo, saj je pogovor odvisen tudi od kvalitete odnosa, ki je prej vladal v družini med posameznimi člani. Če strnemo nekaj splošnih smernic, naj bodo starši v pogovoru in ravnanju pozorni da: • se z mladostnikom ne pogovarjajo takrat, ko je pod vplivom alkohola ali drugih nedovoljenih drog, temveč je bolje počakati, da se strezni, • ne pokažejo panike (mladostnik v težavah ne potrebuje še dodatne stiske, ampak pomoč), • ne očitajo in ne dramatizirajo, • ne brskajo po njegovih stvareh, ker jim bo mladostnik tako še manj zaupal, • mladostnika pustijo do besede in ga poslušajo, • ga najprej vprašajo, kako se počuti, kako droga nanj deluje, naj v prvem stavku ne poskušajo izvedeti, kdo jim je dal drogo in kje so dobili denar, • se lahko zgodi, da bo mladostnik staršem očital, da je tudi on njih zalotil pri prekomerni zlorabi pijače ali drog; če je to res, naj starši tega ne zanikajo, dobro je, da so v pogovoru iskreni, • ne pokažejo razumevanja za njegovo početje, pogovarjajo naj se o razlogih za tako početje, vprašajo naj ga, kaj jim droga prinaša pozitivnega (tako bodo izvedeli, zakaj so njihovi otroci drogo začeli jemati), • se ni dobro zadovoljiti z odgovorom, da vsi mladi jemljejo drogo, da oni niso nič posebnega; tako vedenje naj bo staršem opozorilo, da mladostnik svojega vedenja ne kontrolira, • jim povedo, da jih imajo radi, vendar jih zanje tudi skrbi, zato zahtevajo, da spremenijo svoje vedenje.

Kam po pomoč?

Če se starši ne počutijo dovolj močne, da bi mladostnika lahko sami odvrnili od droge, naj poiščejo pomoč. Pomembno je, da staršev ni sram poiskati pomoči za svoje otroke. Svoje napore naj vložijo v razreševanje težav, ne v prikrivanje, saj s tem težava raste. Pri odvisnosti čas ne celi ran, temveč jih povečuje. Včasih se je dobro najprej obrniti na šolsko svetovalno službo ali na centre za socialno delo, zdravstvene domove. V primeru, da te ustanove ne nudijo ustrezne pomoči, bodo starši tam najlažje dobili ustrezne informacije, kam naj se obrnejo po pomoč. V Ljubljani deluje tudi Urad za preprečevanje zasvojenosti. Jemanja drog starši ne bi smeli reševati s pomočjo policije. Na ta način mladostniki ne bodo prenehali z jemanjem drog, zmanjša pa se tudi zaupanje v starše, da jim lahko pomagajo. Policija naj bi bila eden izmed zadnjih ukrepov le pri preprodajalcih droge, saj ima sicer mladostnik še dodatne težave z zakonom, poleg tega pa ga okolje stigmatizira (če ima nekdo opravka s policijo, se to hitro razve).

Bolje preprečiti kot zdraviti ... Pogosto starši mislijo, da je bolje, da se s svojimi otroci o drogi ne pogovarjajo. Razlogi za tako razmišljanje so različni: od tega, da starši menijo, da je šola tista, ki da vse potrebne podatke, da otroci tako ali tako vedo več kot sami, ali da njihovega otroka droga gotovo ne zanima, ali da je dovolj, da so mu zagrozili s hudimi sankcijami, če ga dobijo z drogo. Danes je skoraj nemogoče otroku preprečiti, da bi prišel v stik z drogo, zato ga je potrebno na okoliščine, ko mu bo kdo od vrstnikov ponudil drogo, pripraviti. Starši naj se dobro poučijo o učinkih posameznih drog, o ravnanju v primeru, da bo njihov otrok začel jemati drogo ipd. Tako bo tudi otrok začutil, da staršev ne gre kar tako vleči za nos. Starši naj si priskrbijo ustrezno literaturo o drogi, predvsem priročnike, namenjene njim. Eden izmed pomembnih zaščitnih dejavnikov pri razvoju odvisnosti je tudi preživljanje prostega časa. Večina posameznikov je mnenja, da je prosti čas nekaj, ko je človek pasiven in nič ne počne. Starši naj mladim pokažejo, da je prosti čas tisti, ko človek lahko počne nekaj, kar ga veseli in izpolnjuje. Pomembno je, da mladostniki odkrijejo svoje interese – modele, kako se zabavati in sproščati, najprej dobijo doma. Če že pri starših vidijo, da se znajo zabavati samo s pomočjo pripomočkov, bodo tudi sami razvili podoben model sproščanja ter zadovoljitve in veselja ne bodo znali iskati v sebi.