Newyorčanom so v park "nasuli" dve toni legokock

Nad Chelseajem, predelom newyorškega Manhattna, je v tridesetih letih delovala železnica, po kateri so v hladilnice in predelovalnice vozili meso. Potem ko je v zadnjih desetletjih prejšnjega stoletja ta transportna mestna pot dolgo mirovala in propadala, so pred leti na njej uredili park.

Stare tire so obdali s klopmi in ležalniki, prostore med njimi pa ozelenili. High Line Park je tako postal nadvse prijeten in barvit newyorški park, ki je tudi prostor za različna umetniška dela in intervencije. Med njimi svoje mesto do 30. septembra zaseda projekt dansko-islandskega umetnika, filmarja in fotografa Olafurja Eliassona.

Milijon legokock Olafur Eliasson je High Line Park oskrbel z milijonom legokock – mimogrede, njihova teža skupaj dosega dve toni –, njegov cilj pa je v zlagalni dialog povabiti arhitekte in javnost.

V skupnostno delo so tako povabljeni vsi, ki se mudijo na nekdanji železnici, zdajšnjem parku, spodbuja pa jih k temu, da iz legokock sestavijo domišljijsko pokrajino. A ne le to, ta naj predstavlja tudi svojevrsten komentar urbanega razvoja.

Ali kot pravi ustvarjalec sam: skupnostni projekt je treba razumeti kot prispodobo za idejo o sooblikovanju prostora. Ta naj bo tako v rokah prebivalcev in prebivalk, ne le mestnih in državnih odločevalcev.

V tem primeru s to možnostjo, da je zgrajeno odprto za neprestane spremembe in preobrazbe. Med legokocke, sestavljene ali še neuporabljene, se lahko zapodite z idejo, kako na obstoječem prostoru iz njih sestaviti kaj novega ali pa kako že sestavljeno razdreti in na istem mestu postaviti kaj novega, svojega. Gradnje določene strukture se lahko lotite tudi v paru ali skupini, s poznanimi ali nepoznanimi partnerji. Tovrstno izkušnjo newyorških ulic je tako mogoče dojeti kot hibrid med igro in mestnim načrtovanjem.