Miha Kovač: Zadnje leto v glavnem berem le na telefonu

Nadaljnji razvoj elektronskih knjig, kaj se bo v naslednjih letih zgodilo s klasičnimi knjigarnami in založniško industrijo, naglo širjenje branja v angleščini …. To so ene izmed tem, o katerih smo se pogovarjali s profesorjem bibliotekarstva na filozofski fakulteti Miho Kovačem.

Veliko se ukvarjate z vprašanjem nadaljnjega razvoja elektronskih knjig. Kakšna je po vašem mnenju njihova prihodnost? Zdi se, da so v tem trenutku še na ravni tržne niše, da e-knjige niso prevladujoče. E-knjige vsekakor imajo perspektivo. Vprašanje pa je, kako se bodo te stvari razvijale naprej. Sam izrazito nerad napovedujem prihodnost. Zakaj? Če se vrnemo šest let nazaj, v maj 2007 – takrat ne samo da nismo imeli finančne krize, ampak je bilo na knjigotrškem področju uveljavljeno prepričanje, da e-knjige nimajo prihodnosti.

Konec devetdesetih let prejšnjega stoletja so namreč na tem področju potekali številni eksperimenti, ki pa so vsi propadli, in sicer zato, ker so bile bralne naprave slabo narejene in predrage, poleg tega je kar nekaj tehnoloških podjetij v povezavi z založniki razvijalo zelo različne bralne naprave. Če je denimo nekdo maja 2007 hotel brati e-knjige, je moral kupiti tri bralne naprave in uporabljati tri različne programske opreme. To pomeni, da bi moral posameznik samo v nakup bralnih naprav vložiti 1.500 dolarjev (naprave so bile po 500 dolarjev in so bile na voljo le v ZDA), za 1.500 dolarjev se pa je dalo kupiti nekaj omar tiskanih knjig. Kaj je spremenil prihod Amazonovega Kindla? Kindlov prihod na trg, novembra 2007, je postavil stvari na glavo. Zakaj? Ker je bil poceni (okoli 290 dolarjev), na razpolago pa je bilo 100.000 knjižnih naslovov, kar je bilo bistveno več, kot je ponudil kdorkoli prej, poleg tega pa so bile e-knjige bistveno cenejše od tiskanih. S tem obratom se je nakup e-bralne naprave naenkrat splačal, za povrh pa je Amazon Kindle ponudil svojim kupcem, ki so bili že tako ali tako vajeni kupovanja na spletu in je bil zanje zato prehod s tiskanega na e-branje nekaj naravnega.

To naenkrat ni bilo več pomembno le za ameriške bralce, ampak tudi za vse tiste, ki nam je angleščina drugi jezik, saj so tudi za slovenskega kupca knjig v angleščini e-knjige cenejše, za povrh pa pri njih ni treba plačati ne poštnine niti carine. Vsi ti procesi so dodatne pospeške dobili leta 2010, ko je prišel na trg iPad, ki so mu sledili še drugi tablični računalniki. Posledično v celinski Evropi prodaja e-knjig v angleščini v zadnjih letih raste po 300 odstotkov letno.

Skratka, način delovanja založništva se je po letu 2007 radikalno spremenil, tako zelo, da je v tem trenutku bistveno težje kot denimo leta 2000 ali 1990 predvideti, kako bo ta dejavnost delovala čez pet let. Ameriški guru menedžmenta Clayton Christensen takemu obratu, ko naenkrat nič več ni tako, kot je bilo, pravi disruptivna inovacija. Tom Hanks v filmu Forrest Gump bi temu verjetno rekel "Shit happens".

Kakšen je trenutni položaj? Imamo jasno nekaj velikih igralcev na svetovnem trgu in, kot že rečeno, imamo izjemno naglo širjenje branja v angleščini. To je eden od problemov, s katerim se bomo morali resno ukvarjati tudi v Sloveniji. Po naših podatkih je od 10 do 15 odstotkov prodanih knjig v knjigarniški mreži v angleščini, poleg tega neznano količino angleških knjig v elektronski in tiskani obliki slovenski bralci kupijo prek Amazona. Po moji oceni je angleški trg v Sloveniji čez palce velik 15 do 20 odstotkov, zato v nekaterih segmentih angleški založniki na slovenskem trgu pomenijo resno konkurenco slovenskim. Kako velik je na svetovni ravni trenutno trg e-knjig? Amazonov lanski letni promet je bil enak sedmim proračunom Slovenije, od tega so s knjigami naredili promet v višini dveh slovenskih državnih proračunov. Pri tem so 90 odstotkov prometa naredili v ZDA, Kanadi, na Japonskem, VB in Nemčiji – tam, kjer imajo svoje domicilne trgovine – 10 odstotkov pa drugje. Ampak tisto, kar je značilno, je to, da se jim je rast na glavnih trgih začela ustavljati, medtem ko je na drugih trgih, kot rečeno, samo lani povečala za trikrat. Če bi torej prihodnost napovedoval iz stanja lani, bi zagovarjal tezo, da bo na trgu elektronskih knjig obstajalo samo nekaj velikih korporacij, od katerih bodo vse prej ali slej imele tudi slovensko trgovino. IStore jo že ima – na iStoru Mladinska knjiga trenutno proda od sedem do dvajset knjig na teden. Odvisno od vremena – če dežuje, jih prodamo več, če je lepo vreme, pa manj, ravno obratno, kakor v fizičnih knjigarnah.

Tudi Amazon bo verjetno nekoč odprl slovensko knjigarno, z Barnes&Noble, največjo ameriško knjigotrško verigo, se že nekaj časa pogovarjamo o slovenski trgovini, enako tudi s Kobom. Je pa treba razumeti, da je Slovenija v tem trenutku izrazito neprivlačna deželica za tovrstne investicije, zato smo precej na repu interesa tovrstnih korporacij. Kar ni nujno slabo. Torej na trgu e-knjig ne bo prostora za manjša podjetja? Ha! Iz letošnje perspektive je pogled nekoliko drugačen kot iz lanske. Na svetovnem trgu se je pojavilo kar nekaj podjetij, ki – rečeno po domače – proizvajajo sestavne dele za elektronske knjigarne. Te so s tem postale bistveno cenejše. Mladinska knjiga bo svojo e-knjigarno predstavila na začetku poletja, prav tako Študentska založba. Cena oziroma strošek postavitve te knjigarne bo v primerjavi z oceno stroškov, ki smo je delali pred tremi leti, bistveno nižji.

To pomeni, da bo v naslednjih nekaj letih po svetu obstajalo bistveno več elektronskih knjigarn in povsem mogoče je, da se bodo monopoli velikih korporacij počasi začeli rušiti. Sam vsekakor držim pesti za to.

Kakšne bodo po vašem mnenju posledice širjenja e-knjig? Kako bo to vplivalo na klasične knjigarne in založniško industrijo? V ZDA je bila ocena, da se bodo začele rušiti klasične knjigarne takrat, ko se bo približno 20 odstotkov bralcev preselilo v e-okolje. Zdaj bere elektronsko okoli 25-30 odstotkov kupcev knjig in to je po mojem eden ključnih dejavnikov, da je v ZDA v zadnjih petih letih 2000 do 3000 knjigarn manj, kot jih je bilo prej. Drugi razlog za težave ameriških knjigarn pa se skriva v tem, da je Amazon sistematično nižal cene e-knjig, tako da so bile te drastično cenejše od tiskanih knjig. Včasih so uspešnice celo prodajali pod njihovo nabavno ceno, samo zato, da bi kupce knjig izsesali iz zidanih knjigarn in jih priklopili na svojo elektronsko knjižno mrežo.

Lahko pride do podobnih posledic tudi v Sloveniji? Nikakor ni nujno, da nas v Evropi in s tem tudi v Sloveniji čaka podoben razvoj kot v ZDA. Prvič zato, ker zaradi evropske jezikovne in kulturne pisanosti ni možen tako unificiran način obvladovanja evropskega knjižnega trga, kot to počne Amazon v ZDA. Posledica evropske jezikovne pisanosti so namreč nižje naklade knjig, zaradi česar se morda še bolj kot v ZDA zavedamo stroškovne realnosti, povezane z nastankom e-knjige. V strukturi cene je razlika med elektronsko in tiskano knjigo namreč le v tem, da imamo pri tiskani knjigi strošek tiska, distribucije in skladiščenja, pri e-knjigi tiska ni, elektronsko skladiščenje in distribucija pa sta nekoliko cenejša. Vsi drugi stroški ostajajo. V strukturi cene tiskane knjige tisk pomeni le od 10 do 20 odstotkov, pri prevodnih knjigah pa so avtorske pravice za elektronski medij za okoli 10 odstotkov višje kot pri tiskanih, za povrh pa je v Sloveniji in v večini EU davek na e-knjige višji kot na tiskane. Vse to troje praktično izniči prihranek pri tisku in distribuciji, kar pomeni, da – cenovno gledano – med elektronskimi in tiskanimi knjigami ni resnih razlik. Zato bi knjižni trg praktično uničili, če bi bile e-knjige drastično cenejše od tiskanih, saj bi jih v večini primerov prodajali pod ceno oziroma bi preživele le subvencionirane knjige. Zato verjamem, da moramo v Sloveniji sprejeti zakon o enotni ceni knjigi, ki bi ceno e-knjige izenačil z najnižjo ceno tiskane knjige. Moja napoved torej je, da se bo v Sloveniji trg e-knjig širil, je pa od kolektivne pameti branže in modrosti širšega okolja odvisno, ali bo to širjenje vplivalo pozitivno ali negativno na knjigo kot medij.

Kateremu načinu vi osebno dajete prednost – branju tiskanih ali e-knjig? Od leta 2008, ko je bilo možno kupiti Kindle tudi v Evropi, berem samo še elektronsko. Zato sem se odločil zavestno, ker me je zanimalo, v čem se bodo moje bralne izkušnje spremenile. Tiskane knjige berem le, če nimam druge možnosti. Zadnje leto v glavnem berem le na telefonu. Sprva še sam nisem verjel, da se bo to kdaj zgodilo. Moj dober ameriški znanec to počne bistveno dlje kot jaz in vedno, kadar sva se srečala, sem ga zaradi takega načina branja zbadal. Zdaj sem končal tam kot on. Sicer pa je bila prva knjiga, ki sem jo prebral na telefonu, biografija Steva Jobsa, ker se mi je zdelo, da gre tak način branja nekako skupaj z Jobsom. Na moje precejšnje začudenje sem knjigo brez težav prebral do konca. Branje s telefona je tudi izjemno praktično, če pomisliš, da imaš v taki napravici lahko celo 500 do 600 knjig. Če grem na dopust – kar je sicer žal bolj poredko –, je za branje teoretično dovolj, da nesem sabo samo iPhone.

Torej ima takšen način branja po vašem mnenju prihodnost? Ni nobenih nevarnosti? Verjamem, da je v tem prihodnost, saj imaš lahko na pametnem telefonu poleg interneta, glasbe in fotografij tudi celo knjižno omaro. Vendar pa si, če želim neko knjigo trajno imeti – pri meni so to v glavnem samo strokovne knjige – kupim tiskano knjigo. Zakaj? Ko bo Apple nekoč bankrotiral, kar se bo enkrat zgodilo, čeprav je to zdaj videti neverjetno, bodo vse knjige, ki sem jih kupil v njihovi trgovini, morda izginile, ker bo njihov strežnik ugasnil. To pomeni, da ne bo več medija, na katerem bi jih lahko bral, ko se mi bo pokvaril moj zadnji Iphone, niti ne bo več digitalnega skladišča, iz katerega bi lahko knjige naložil v kakšno drugo napravo. Enako se bi ob morebitnem koncu Amazonu zgodilo z e-knjigami na Kindlu. Če pa bi – bog obvaruj – izginil Konzorcij, bodo knjige, ki sem jih kupil v tej knjigarni, še vedno na moji knjižni polici. In to je bistvena razlika.

Težave lahko nastanejo tudi zaradi sprememb programske opreme. Spomnimo se težav Nase, ko so šli gledat podatke o prvem poletu na Luno, pa so ugotovili, da ni več nikogar, ki bi znal upravljati s tedanjimi računalniškimi programi. Tiskana knjiga je zato veliko bolj zanesljiv medij. Če gremo v NUK in vzamemo v roke Dalmatinovo Biblijo, jo bomo namreč znali prelistati. Mogoče bomo imeli težave pri razumevanju tedanje slovenščine, kar pa je majhna težava v primerjavi s težavami, ki jih je imela Nasa pri branju starih računalniških podatkov. To je podobno, kot če naenkrat ne bi več znali odpreti tiskane knjige.

Torej ste proti temu, da elektronske knjige izpodrinejo tiskane? Da, čeprav sem v zadnjih letih postal prepričan uporabnik e-knjig. Bistveno varneje je imeti dvojno ekonomijo, kjer elektronski in tiskani medij sobivata.

Pred nedavnim je v Nemčiji nekaj knjigotržcev skupaj z Deutsche Telekomom predstavilo lasten bralnik, ki bo konkurenca Amazonu in njegovemu Kindlu. Verjetno je za lastni bralnik slovenski trg premajhen. Razvoj v tem trenutku je sicer tak, da je agnostičen v razmerju do bralne naprave. Večina založnikov in knjigotržcev deluje tako, da razvijajo aplikacije, ki jih je možno naložiti na tablico, telefon ali bralno napravo. V tem kontekstu knjigotržci ne silijo uporabnika, da mora kupiti točno določeno bralno napravo, kot je to počel Amazon, ampak to prepustijo njegovemu izboru. To je vsekakor bolj demokratično in bližje načelom odprtega trga.

Pa je kakšna razlika med branjem na bralniku in tablici oziroma pametnem telefonu? V zadnjih nekaj letih se sicer branje na tablicah skokovito širi, vendar pomemben krog e-bralcev vztraja na napravah, ki temeljijo na tehnologiji elektronskega črnila. Razloga sta dva. Prvi je, da so te naprave očem bolj prijazne za branje kot telefon ali tablica. Če bereš tri ali štiri ure neprekinjeno, postane Ipad zoprn, oči bolj trpijo v primerjavi z branjem s papirja ali s klasičnega e-bralnika z elektronskim črnilom. Poleg tega je na soncu nemogoče brati s tablice ali telefona.

Drugi razlog je, da je eden ključnih segmentov bralne izkušnje to, da se poglobimo v besedilo. Ko beremo, smo samo mi in knjižno besedilo ter nič drugega. Če pa beremo na ipadu ali telefonu, vmes letijo maili, sms-i, na Facebooku mi čečkajo po zidu, skratka gre za čisto drug, neosredotočen način branja. Lani in letos sta bili v ZDA narejeni raziskavi, ki sta pokazali, da dobršen del kalifornijskih študentov, ki so "digitalni domorodci", se pravi, da so bili rojeni, ko so se pojavili internet in mobilni telefoni, znova vzamejo v roko tiskano knjigo, kadar želijo resno študirati. Kot pravijo nekateri nasprotniki branja e-knjig: če hočeš dojeti, moraš prijeti. Ja. Ko držiš knjigo, dobivaš skozi roke v možgane podatek, s kako obsežnim gradivom se ukvarjaš. Ko držim v roki svoj telefon s 500 knjigami, v roki nimam tega občutka, še več, ko berem knjigo na telefonu, nimam občutka, ali berem debelo ali tanko knjigo. Interakcija med roko in možgani je torej drugačna.

Roke in možgani so nevrološko zelo tesno povezani. Roke so nekakšen podaljšek možganov, zato tudi sam maham z rokami, ko vam tole razlagam. Če spremenimo delo rok pri branju, spremenimo tudi način, na katerega dojemamo besedilo. Tudi zato sem zadržan do idej, da bi bilo treba vse tiskane učbenike in učna gradiva zamenjati z elektronskimi. Če bodo otroci samo tapkali po tabličnem računalniku od tretjega leta naprej, kar nekateri že tako počnejo v domačem okolju, namesto da bi se učili pisati in risati s svinčnikom, bodo imeli drugačen psihološki razvoj. Pri tem seveda ne trdim, da so elektronski mediji apriori slabši od tiskanih; trdim le, da ne vemo, kakšne bi bile posledice popolnega prehoda na e-učenje, pri čemer v tem trenutku obstoji kar nekaj utemeljenih opozoril, da se z e-gradivi težko naučimo poglobljenega in koncentriranega mišljenja, kar najbrž pomeni, da bo še nekaj časa smiselno kombinirati tiskana in elektronska učna gradiva. Vsekakor pa tu ne bi na vrat na nos skakal v neznano.

Kakšni so rezultati pri uveljavljanju računalnikov v šolah v drugih evropskih državah?

V večini držav kombinirajo tiskana in elektronska gradiva. Ne samo zaradi zgoraj omenjenih vsebinskih razlogov, ampak tudi zato, ker je pač za zdaj predrago vsem učencem zagotoviti tablice oziroma so tiskani učbeniki še vedno cenejši od tabličnih računalnikov. Slovenska politika je tu po moji oceni slaba: na zavodu za šolstvo se igračkajo z razvojem elektronskih učbenikov, v katere so vrgli nekaj milijonov evrov, po drugi strani pa ni denarja, da bi vsem učencem zagotovili tablice, na katerih bi te učbenike lahko uporabljali, na tretji pa se šolski skladi dušijo z starimi, zašpehanimi učbeniki, ki jim je za povrh potekla veljavnost. Včasih imam občutek, da zadnja leta interesi nekaj računalniških podjetij in lobistov obvladujejo učbeniško politiko v Sloveniji, ministri pa se prehitro menjavajo, da bi to norost lahko presekali. Tu, se bojim, se prihodnost da precej natančno napovedati: če se bodo reči še naprej tako razvijale, kot se, bomo imeli izjemno drage, a za uporabnike brezplačne elektronske učbenike, ki pa jih v razredu tako ali tako ne bo mogoče uporabljati, ker vsi učenci ne bodo imeli primerne strojne opreme, tiskanih učbenikov, ki bi jih lahko namesto tega vzeli v roke, pa ne bo. Ampak to je že druga zgodba.