Ingo Maurer, poet med oblikovalci luči

Danes podjetje, specializirano za oblikovanje in izdelavo luči, šteje več kot 60 ljudi, svoje prostore ima v Münchnu in New Yorku. Izhajajo iz stališča, da kot obleka naredi človeka, svetloba naredi prostor. Poleg oblikovanja luči in tehnološkega razvijanja svetlobnih sistemov Ingo Maurer svoje delo razstavlja tudi v galerijskih kontekstih, za te nastajajo tudi svetila, ki niso namenjena industrijski proizvodnji. Oblikuje tudi svetlobne instalacije, na primer leta 1998 v Münchnu za podzemno postajo Westfriedhof, leta 1998 pa je osvežil tudi svetlobni koncept podzemne železnice Muenchner Freiheit. Za modnega oblikovalca Isseyja Miyakeja je zasnoval instalacijo za njegovo modno revijo v Parizu leta 1999, leta 2006 pa je oblikoval svetlobne objekte in instalacijo za notranjost Atomiuma v Bruslju.

V desetletjih svetlobnega ustvarjanja in oblikovanja svetil je s podpisom Inga Maurerja nastalo več presežkov. Dobil je naziv poet svetlobe, saj njegovo delo poetično raziskuje konceptualne zagate oblikovanja svetil, ki združujejo umetnost in funkcijo. Cilj Inga Maurerja s sodelavci je, da v vsakem izmed svojih izdelkov umetnosti pridajo uporabno vrednost, pri čemer nemški obiskovalec še posebej rad pogleduje k temu, čemur sam pravi magično in mistično, kar je vpisano v svetlobo, igro senc in barv.

Ingo Maurer je zasnoval več kot 150 različnih svetil in svetlobnih sistemov, ki naseljujejo različne javne in zasebne prostore po svetu, od javnih zgradb do spomenikov in domovanj. Vedno znova razvija in preizkuša nove svetlobne tehnologije. Vedno znova v svojih zasnovah uporablja tudi nenavadne materiale, na primer gosja peresa, ki obdajajo žarnice namizne luči Birdie's Busch.

Med njegova najbolj kultna svetila prištevajo luč Campari, ki jo sestavljajo neodprte majhne stekleničke camparija. Med priljubljenimi objekti je tudi lestenec Zettel'z, narejen iz japonskega riževega papirja, na katerem so obojestransko odtisnjene žive ilustracije. Ena od Maurerjevih prvih luči, poimenovana Bulb, iz leta 1966 je postala tudi ena od oblikovalskih ikon prejšnjega stoletja, svoje mesto pa je dobila tudi v stalni zbirki newyorškega muzeja MoMA.