Neža Mrevlje

Nedelja,
15. 6. 2014,
15.17

Osveženo pred

8 let, 8 mesecev

Termometer prikazuje, kako vroč je članek.

Termometer prikaže, kako vroč je članek.

Thermometer Blue 1

Natisni članek

Natisni članek

Nedelja, 15. 6. 2014, 15.17

8 let, 8 mesecev

"Danes je za svoj 'neuspeh' kriv posameznik"

Neža Mrevlje

Termometer prikazuje, kako vroč je članek.

Termometer prikaže, kako vroč je članek.

Thermometer Blue 1
Tovarne so bile nekoč promotorke razvoja. Danes so prostori spomina na čas, ko je bilo mogoče razmišljati o družbeni odgovornosti, za razliko od sodobnosti, ko je vse obešeno na pleča posameznika.

Ljubljanska tobačna tovarna je nastala leta 1871 in je bila med največjimi tovarnami v avstrijskem delu monarhije, danes pa je prostor muzeja, oblikovalskih studiev, galerije, birokratskih pisarn, gradbene jame in kreativnega centra Poligon. S svojimi zidovi govori o času zgodnje industrializacije pri nas. Nastala je malo po tem, ko je v Ljubljano prišla železnica, njena arhitektura pa je tipska. Podobna je nekoliko pozneje nastala tudi v Rovinju in še kje, pripoveduje Sonja Ifko s fakultete za arhitekturo, ki se še posebej ukvarja z industrijskimi objekti.

Ob primeru zgodnje industrijske arhitekture Sonja Ifko govori, kaj s prostori nekdanjih tovarn danes. Kako te produktivno, v smislu kulturnega, simbolnega in ekonomskega kapitala, reciklirati, jih premišljeno naseliti z novimi vsebinami in prenoviti.

Kaj pomenijo tovarne danes in kakšno je vrednotenje industrijskega dela v sodobnosti? Tega se raziskovalno, s poudarkom na tekstilni industriji, že od leta 1999 loteva tudi antropologinja Nina Vodopivec, zaposlena na Inštitutu za novejšo zgodovino, kjer proučuje procese postsocialistične transformacije.

"Zapiranje tovarn ne pomeni le izgube delovnih mest, odsotnost tovarne v družbenem prostoru ima širši pomen. Tovarna je nekoč vzpostavljala tovarniško skupnost, oblikovala lokalno identiteto kraja. Ni bila le prostor produkcije, temveč prostor oblikovanja družbe. Povezovala je generacije, vzpostavljala socialno varnost in infrastrukturo okolja. Poskrbela je za zdravstvo, vrtce, prehrano, gradila stanovanja, organizirala prosti čas zaposlenih in njihovih družin, marsikje je skrbela tudi za kulturno in družabno življenje," pojasnjuje Nina Vodopivec. V tovarnah se je vzpostavljal kolektivni politični subjekt industrijskega delavstva, ki ga je danes zadušil skrajni individualizem, naseljen z zahtevo po samoodgovornosti in občutji posameznikove krivde.

V ospredju ni več niti razmisleka o družbenih okoliščinah in pogojih. Položaj in uspeh posameznika, njegova in njena usoda se tolmači kot rezultat posameznikove volje, izbire, investicije. V nasprotnem primeru je za svoj "neuspeh" kriv posameznik sam, v tem kontekstu strne sodobno družbeno vzdušje antropologinja, ki se je pri tematiziranju dela v sodobnosti, pomenu tovarn in razvoju industrijske arhitekture s kolesom po poteh nekaterih ljubljanskih tovarn pred časom podala s Sonjo Ifko.

Kolesarsko turo je v sodelovanju z RogLab v okviru kolesarskega festivala spodbudil projekt Adijo, tovarna, ki ga izvaja časopis Delo. Kot poudarja Nina Vodopivec, tovarna ni nikoli le zgodba o dobičku, izgubi, blagovnem prometu, proizvodih, temveč je vselej predvsem zgodba o ljudeh. Tistih, ki so jo gradili, vodili, v njej delali. Je zgodba o preteklih investicijah v najširšem pomenu, o vloženem znanju, spretnostih, trudu, o ustvarjanju skupnosti, pripadnosti in bolečini.

Pri tem pa ne gre zamahniti z roko, češ da gre za nostalgijo. Ta nam pove nekaj o preteklosti, prav tako pa predstavlja kritiko sodobnega časa, še poudarja antropologinja. Arhitektka dodaja, da se je svet zaradi industrializacije spremenil kakor nikoli prej v zgodovini. "Industrijska arhitektura je pomemben del zgodovine, ki je ključno oblikovala današnji čas. Pravično do teh prostorov bi bilo, da ohranimo del njihovih zgodb, a je smešno, če to storimo le z nekim plakatom, mini razstavo," razlaga Sonja Ifko. Pa ne gre za to, da bi v teh prostorih delali le muzeje, pomembno je, da vanje na pravi način vpletamo žive vsebine in da ob prenovi razumemo primarno stavbo in njen pomen.

Od industrijske do kulturne produkcije V tujini se je že dobro usidrala praksa naseljevanja nekdanjih tovarn s kulturnimi vsebinami in institucijami. V tem vidita priložnost tudi arhitektka in antropologinja. In kako je s tem pri nas?

Stara mestna elektrarna Ljubljana – nastala je leta 1898, na njeno oblikovanje je vplivala angleška opečnata gradnjo s prelomov stoletja – je bila ob svojem nastanku povezana z razvojem tovarn, pa tudi modernizacije mesta, saj je povezana z začetki elektrifikacije, novimi viri energije. V Ljubljano je prinesla urbane spremembe, med drugim tudi odločitev, da bo po mestnih ulicah vozil tramvaj.

Danes ta predstavlja primer uspešne revitalizacije, poudarja Sonja Ifko. "Podjetje Elektro Ljubljana je imelo toliko moči, denarja in volje, da je ta historični objekt leta 1998 prenovilo. Delno to uporablja za komunikacijo s strankami, deloma za delovanje zavoda Bunker," pravi arhitektka.

V naseljevanju nekdanjih tovarniških prostorov s kulturnimi industrijami vidi prihodnost tudi Nina Vodopivec. Kot na primer kulturni center Poligon med drugim sporoča, kako pomembno je za vsako produkcijo, delo, sodelovanje. "Pomembno je vzpostaviti platformo, kjer se lahko izmenjujejo znanje in spretnosti ter se oblikuje kolektivna podpora za posameznika. Kar opozarja, da posameznik ne more delati čisto vsega sam, da ne more biti danes oblikovalec, jutri izdelovalec in potem piarovec …" še pravi antropologinja. Vendar pa takšna združevanja naj ne bodo samo nomadska, začasna v obsegu projektov za določen čas, temveč dolgoročna, podpirata naj jih širša družba in država. Združevanja so lahko uspešna, ko dosežejo širšo zaščito in podporo. Zato pa je treba ustvariti drugačne okoliščine in posameznika znova umestiti v družbo, tako kot sta bila včasih tovarniški delavec in delavka.

Prav tako je treba imeti v mislih, da kulturnih vsebin, strateško razporejenih po mestu, umeščenih prav v prostore nekdanje množične proizvodnje, ni nikoli preveč in tudi ne predstavljajo stroška, še poudarjata sogovornici. Če so bile tovarne nekoč promotor razvoja in modernizacije mest, krepitev urbanega danes predstavljajo kulturne organizacije in institucije oziroma vsebine, ki jih proizvajajo.

Krasni novi svet potrošnje Pa vendar je nekaj takšnih priložnosti že izgubljenih. Ob tem Sonja Ifko navede primer nekdanjih klavnic ob Mesarski ulici, kjer danes stojijo nakupovalna središča. Prav ta pričajo o našem novem krasnem svetu, kjer so prostore nekdanje množične produkcije, ki je med drugim prispevala k dvigu življenjskega standarda, nadomestili kraji množične potrošnje.

Še ena rakšna "tragična" zgodba je primer nekdanje Pletenine, od katere ni ostal niti zidak. Tam so zdaj tehnični objekti Kliničnega centra. Bi lahko za te poiskali manj kakovostno lokacijo, tu pa s senzibilnostjo do zgodovine in razumevanjem sedanjosti raje umestili kakšno drugo vsebino, se sprašuje strokovnjakinja za industrijsko arhitekturo.

Stara tovarna sodobne prakse Svojevrstno zgodbo nosi nekdanja tovarna koles Rog. V 19. stoletju je bila tam usnjarna, leta 1951 so jo preuredili in v njej začeli proizvajati kolesa. Štirideset let pozneje so proizvodnjo ustavili, leta 1998 so prostor nekdanje tovarne zaščitili in ga namenili javnim programom. Leta 2001 se je končal denacionalizacijski postopek, prostore je kupilo podjetje LB-Hypo, leto pozneje pa jih prodalo ljubljanski občini.

Leta 2006 so jo v imenu problematike izginjanja javnega prostora in z idejo o neformalnem in nehierarhičnem delovanju, ustvarjanju prostora kritike in dialoga ter avtonomije zasedli začasni uporabniki. Postala je prostor različne kulturne produkcije in socialnega centra, vse dokler ne bo s prenovo tam nastal Center sodobnih umetnosti Rog.

"Vprašanje je, kakšno bo njegovo upravljanje, zato da Rog ne bo postal le središče etablirane kulture, kjer se bodo zdajšnji uporabniki počutili popolnoma izključene in od koder se bodo morali umakniti. Pomembno je ustvarjanje sinergij," za konec pravi Sonja Ifko.