Pomagali smo Erikovi družini, pomagajmo skupaj še drugim

Ujeti so v težko in žalostno okolje svojega vsakdana, v katerem ni prostora za sproščenost in smeh, kaj šele za spodbuden in zdrav razvoj. V Ustanovi Pustimo jim sanje – Fundaciji Danila Türka so prisluhnili pretresljivi zgodbi še ne trinajstletnega Erika ter njemu in njegovi družini skupaj z drugimi donatorji v okviru projekta Botrstvo v Sloveniji pomagali iz trenutne velike življenjske stiske.

Erik je skupaj s svojo družino – štiriletno sestrico, brezposelno mamo s poškodovano hrbtenico in očetom epileptikom – do nedavnega živel v vlažnem in plesnivem najemniškem stanovanju. Zgolj z očetovo plačo fizičnega delavca že dolgo niso več zmogli poravnati stroškov, plačevati najemnine, prehrane in niti najnujnejšega. Na dan so lahko porabili do največ pet evrov, zato je mama v trgovini vse seštevala na cent natančno. Kljub temu se račun pogostokrat ni izšel … "Velikokrat ni kaj dati v lonec, o sadju lahko samo sanjajo. Zjutraj vzameta kos kruha in si spražita jajce, če ga imamo … Potem ju kar se da zaposlim, da le ne mislita na hrano," pravi Erikova mama.

A pomanjkanje hrane je zgolj vrh ledene gore za najstnika Erika. "Vsa oblačila mi smrdijo po vlagi, zato v šoli sedim sam, ker se skoraj nihče noče družiti z mano. Vsi me zafrkavajo, ker nimamo denarja in moje obleke smrdijo …" pravi Erik, mama pa nadaljuje: "Ni zmogel več pritiska in je rekel: 'Mami, jaz ne bi več rad živel.'"

Tega noben otrok ne bi smel doživljati, niti pomisliti ne bi smel na to.

Za selitev v drugo, za življenje primerno najemniško stanovanje Erikova družina ni imela možnosti, saj ni imela sredstev za plačilo prve najemnine oziroma pologa ob vselitvi, niti opreme in drugih življenjskih potrebščin. Družina iz starega bivališča ne bi mogla preseliti ničesar, saj je bilo zaradi vlage in plesni vse popolnoma uničeno. V Ustanovi Pustimo jim sanje – Fundaciji Danila Türka so neposredno po objavi zgodbe na Valu 202 poravnali polog oziroma prvo najemnino, kupili pohištvo za otroški sobi in kuhinjo, s pomočjo nekaterih podjetij pa zagotovili še nekaj drugih, najosnovnejših življenjskih potrebščin.

Kot pravijo, vedo, da se je odzvalo še mnogo dobrih ljudi, ki se jih je zgodba dotaknila in so po svojih močeh družini nesebično priskočili na pomoč. S skupnimi močmi so družini omogočili najnujnejše pogoje za dostojnejše življenje.