Tamara Meško: Resničnostni šov zahteva močno osebnost

Posamezniki in posameznice so v resničnostih šovih prepuščeni položajem, v katerih marsikatera dobrina vsakdanjika, tako psihološka kot kulturna, ni več samoumevna. Omejen prostor gibanja, bivanje z neznanimi ljudmi, ki so poleg tega še tekmeci, saj se bojujejo za isto nagrado, življenje brez telefona in interneta, opuščanje lastnih navad, prisotnost kamer ter delo na kmetiji so tiste značilnosti, ki bodo spremljale življenje tekmovalcev in tekmovalk resničnostnega šova Kmetija: Nov začetek.

Zakaj so resničnostni šovi tako gledani, s čim lahko razložimo razširjenost tega fenomena?

Eden od razlogov za gledanost resničnostih šovov je interaktivnost, saj so v večino oddaj vključeni tudi gledalci, pa naj bo to z izločanjem tekmovalcev prek televotinga ali pa zgolj s sodelovanjem v nagradnih igrah. V kontekstu tovrstnih šovov lahko govorimo tudi o potešitvi radovednosti, saj gledalce zanima vpogled v življenje drugih, četudi je to umetno ustvarjeno. Vživljajo se lahko v čustva in težave tekmovalcev ter sočustvujejo z njimi, s tem pa hkrati odvračajo pozornost od morebitnih lastnih težav. Ne nazadnje je gledanje resničnostnih šovov tudi tema za pogovor v službi, v šoli, na avtobusu ...

Kakšna je vloga voajerizma pri tem? Nekatere raziskave kažejo, da imajo resničnostni šovi visoko gledanost tudi zato, ker je za gledalce poseben užitek dejstvo, da skupaj z njimi isto oddajo gleda še milijone ljudi oziroma v našem primeru pol Slovenije. V tem primeru govorimo o tako imenovanem množičnem voajerizmu. Gledalci zelo radi ugibajo, ali so tekmovalci pristni ali se pretvarjajo, iz tega razloga oddajo vedno znova spremljajo, saj čakajo, da bodo tekmovalci popustili in pokazali svoj pravi obraz.

Vsekakor pa v tem primeru ne moremo govoriti o pravem pomenu voajerizma, saj tekmovalci vedo, da jih kamere spremljajo skoraj na vsakem koraku. Zato želijo prikriti nekatere bolj intimne aktivnosti, kar pri gledalcih vzbuja radovednost, to pa je lahko spet razlog za spremljanje oddaje. Seveda se ti razlogi od gledalca do gledalca razlikujejo.

Kaj so bili glavni motivi tistih, ki so se prijavili na izbor za resničnostni šov Kmetija: Nov začetek? Prevladovala je želja po medijski prepoznavnosti, čemur je kot motiv sledila denarna nagrada. Ta je bila spodbuda predvsem za nezaposlene kandidate. Nekateri so prijavo na šov in morebitno sodelovanje dojemali tudi kot nekakšen preizkus lastne vzdržljivosti, spet drugi kot možnost za nov začetek – tudi za odvajanje od kajenja na primer. Vendar so bili to postranski motivi.

Kdo vse si je želel sodelovati v resničnostnem šovu? Sama sem se srečala le s kandidati, ki so prišli v ožji izbor. Nabor je bil izjemno raznolik in zanimiv. Zastopane so bile vse generacije.

Za kakšne posameznike in posameznice v resničnostnih šovih ni prostora? Resničnostni šov je vsekakor posebno, umetno ustvarjeno okolje, ki zahteva razmeroma močno osebnost. To je še posebej pomembno v primeru resničnostnega šova, kot je Kmetija: Nov začetek, kjer kandidatom odvzamejo nekatere temeljne dobrine, brez katerih si življenja skoraj ne morejo predstavljati.

Vrženi so v razmere, kjer te dobrine niso več samoumevne, težko si je predstavljati, kaj to lahko pomeni za posameznika. Za čustveno nestabilno osebo to lahko pomeni velik šok, s katerim se težko spopada. To bi se lahko odrazilo v konfliktih, nesodelovanju, agresiji ter ne nazadnje tudi v prostovoljnem odstopu. Zato mora biti oseba, ki je izbrana za sodelovanje, tako stabilna, da lahko predvidimo, da omenjene razmere ne bodo ekstremne in da bo vedenje posameznika mogoče nadzorovati.

Kako neskladne oziroma skladne so bile predstave kandidatov o samih sebi? Kandidati se pri tem precej razlikujejo. V ožjem izboru je bilo kar nekaj tistih, ki so imeli skladne predstave o sebi. Veliko pa je tudi takih, pri katerih je samopredstava popolnoma drugačna, kot smo jo sami zaznali.

Pri veliko kandidatih smo prepoznali tudi nekatera znamenja (depresije na primer), ki jih sami niso prepoznali, z entuziazmom so govorili o nekaterih stvareh, ki so nas pozneje nekoliko zaskrbele. Nekaj neskladnosti pri kandidatu lahko obstaja, vendar za take posameznike v šovu ni prostora, saj tudi sami v njem ne bi zdržali dolgo in bi pod pritiskom popustili.

Kakšno dinamiko lahko pričakujemo med tekmovalci glede na to, da gre za posameznike, ki so v boju za nagrado v medsebojnem rivalskem odnosu, hkrati pa bodo morali v nekaterih dejavnostih sodelovati? Dinamika bo vsekakor zanimiva predvsem zaradi različnosti tekmovalcev in in njihovih različnih pogledov na življenje. Vsekakor bodo v okoliščinah, ko bodo morali za pridobitev ugodnosti opravljati nekatere dejavnosti, sodelovali kot ekipa. Morda le s kakšno izjemo, ki jim bo mešala štrene, a ne glede na to bo vsak sodeloval na podlagi svojega odkritega namena, da je tam zaradi zmage.

Zato bo tudi, medtem ko bodo sodelovali vidno, da se vsi zavedajo, da bo zmaga pripadla le enemu. Zagotovo bo dinamika zanimiva takrat, ko bodo naloge opravljene in ko bo čas za ugodnosti znotraj igre. V teh kontekstih bodo do izraza prišli njihovi različni značaji in življenjski slogi, s tem pa seveda tudi spori.

Sodelovanje v resničnostnem šovu je za posameznike, ki si želijo medijske prepoznavnosti, lahko vir izjemnega ugodja? Vsekakor. Posameznik, ki sodeluje v resničnostnem šovu, se zaveda, da mu, tudi če ne zmaga, lahko uspe v medijskem svetu. Četudi to pomeni, da bodo o njem vsaka dva meseca v kakšnem izmed rumenih medijev napisali kratek prispevek. V ZDA so opravljali nekaj raziskav s tega področja in ugotovili, da se gledalci resničnostnih šovov poistovetijo s tekmovalci in so prepričani, da lahko, če je uspelo tekmovalcu, uspe tudi njim. Taki posamezniki se zaradi želje po medijski prepoznavnoti pozneje tudi sami prijavijo na resničnostne šove.

Okoliščine v resničnostnem šovu so za posameznika lahko tudi stresne? Zagotovo je resničnostni šov, kot sem že omenila, izjemno naporen. Razlog za to je tudi, da so tekmovalci pod pritiskom, saj se zavedajo nenehnega nadzora in opazovanja gledalcev. Čez čas sicer nekateri lahko pozabijo na kamere in je zato pritisk nekoliko zmanjšan. Razmere so posebne tudi zaradi tega, ker bivajo na omejenem prostoru.

V vsakdanjem življenju se lahko posameznik v konfliktnih položajih umakne, medtem ko na ograjeni kmetiji za to ni veliko možnosti. Že res, da se posameznik lahko umakne v hlev, a tam ne more ostati tako dolgo, kot bi želel. Zato bodo verjetno tudi posamezniki, ki se sicer v vsakdanjem življenju od spora oddaljijo, morali v tem primeru aktivno sodelovati. To pa lahko povzroča dodaten stres.

Kakšne strategije za spopadanje s posebnimi razmerami in vzdušjem med tekmovalci lahko uberejo sodelujoči? Obstajajo nekatere psihološke strategije za spopadanje s stresnimi trenutki, ki jih bo prinesel vsakdan na kmetiji, vendar se bojim, da v teh napetih trenutkih nihče ne razmišlja o tem, na primer o dihalnih vajah in podobnem.

Aktivno bi se lahko spopadali s težavami tudi tako, da bi o njih govorili s sotekmovalci ter jih poskušali razrešiti. Vendar je, ker so ti rivali, to nekoliko bolj zapleteno. Ko se bodo med tekmovalci vzpostavila zavezništva, pa bodo nastale okoliščine reševali tudi s pogovorom. Izjemno učinkovita metoda za spopad s stresom je tudi gibanje, pa naj bo to zgolj trdo delo na kmetiji, tega bo v vsakem primeru verjetno dovolj.