Nepriljubljena tema: slovenska smučarska prihodnost

Na sobotnem veleslalomu v Adelbodnu bo slovenske barve branil le Janez Jazbec, dan zatem pa se bosta v omenjenem klasičnem švicarskem prizorišču tekem svetovnega pokala med slalomske količke podala še Mitja Valenčič in Matic Skube. Skromnost slovenske ponudbe je potrditev nedavnih razmišljanj trenerja ekipe za tehnični disciplini Marka Jurjeca, ki je ob skorajda kronični slovenski nekonkurenčnosti na tekmah najvišje ravni uvidel, da je mlajše bolj modro pošiljati na tekme evropskega pokala in FIS. A tudi tam trenerji nimajo težav s pretirano gnečo, vse prej kot obetaven pa je tudi pogled v zaledje. "Delamo lahko le z razpoložljivimi smučarji, ob tem pa ugotavljamo, da je baza v ozadju majhna in se iz leta v leto zmanjšuje. Vedno manj je staršev, ki v smučariji vztrajajo s fanti in dekleti. Razumljivo, obupujejo zaradi previsokih stroškov," na preprosto vprašanje o tem, kaj storiti, da bi Valenčič in Jazbec v doglednem času dobila reprezentančna sotekmovalca z realnimi možnostmi za redno uvrščanje vsaj v finale (vele)slalomskih tekem, odgovarja Jurjec in priznava, da se slovenskemu smučanju ne piše nič dobrega. Vseeno upa, da bo v aktivni generaciji vsaj komu uspel preboj v vsaj širši svetovni vrh. V tem kontekstu velja izpostaviti predvsem Žana Kranjca. "Da, vsekakor, po dometu lahko stavimo nanj. Tu sta še Mišel Žerak in Martin Čater. A to so še mladi fantje, pred katerimi je veliko dela, premagati pa bodo morali tudi zahtevne finančne ovire. Na teh primerih vidimo, da se bodo v našem smučanju morali zgoditi sistemski premiki. V tej finančni tekmi smo vse šibkejši. To ni zgolj slovenska težava. Vse manjše smučarske nacije negodujejo, skupni imenovalec pa so previsoki stroški. Po drugi strani pa najmočnejši vlagajo vse več denarja in zapirajo krog na najvišji tekmovalni ravni," je z vidno nejevoljo v prihodnost alpskega smučanja pogledal izkušeni slovenski trener.

S podobnimi težavami se soočajo tudi v ženskem taboru, kjer je slika vsaj v evropskem pokalu nekoliko svetlejša, po drugi strani pa je skrb vzbujajoč večletni trend v tehničnih disciplinah. "Ne moremo skrivati velike reprezentančne luknje. Zapolnimo jo lahko le z dobrim dolgoročnim sistemskim delom. Žal na vidiku ni kakšne čudežne deklice, ki bi lahko preskočila vse ovire in se zavihtela v svetovni pokal. Kaj nam preostane? Potrpežljivost ter trdo delo na daljši rok. Priznati si moramo tudi, da je naša baza zelo skromna. Tudi o pravi selekciji ne moremo govoriti. Jasno, tu so še omejena finančna sredstva. Veliko vprašanje je, ali bodo dekleta sposobna plačevati velike vsote za svoj razvoj. Naše načelo je bilo včasih trenirati več in bolje. V tem trenutku je to zelo težko," pa o stanju v ženskem taboru razmišlja trener tehnične ekipe Denis Šteharnik.

Ob vsesplošnem zategovanju pasu in posledično manj darežljivih pokroviteljih, izkoreninjanju termina "družbena odgovornost", premišljeni in predvsem pragmatični politiki opremljevalcev in skromnejšem prispevku iz obubožane državne blagajne na eni strani, ter vse dražji smučarski dejavnosti na najvišji tekmovalni ravni na drugi strani, je kristalno jasno, da je slovensko alpsko smučanje v najboljšem možnem primeru obsojeno na številčno zelo majhne ekipe in samostojne projekte, pri katerih pa bo ob nadpovprečnem smučarskem talentu predpogoj finančna podprtost. Prav zato je bilo tovrstnih uspešnih poskusov pri nas izjemno malo. Pravzaprav se naštevanje začne in konča pri Tini Maze. A tudi pri trenutno prvi dami svetovnega pokala velja poudariti, da izhaja še iz "starega" sistema mlajših kategorij, ki je preživetje omogočal precej širši skupini, čeprav se je nato zares uresničila šele pod okriljem lastne ekipe.