Ko smuča Tina, je vse videti tako preprosto

Še pred dobrimi šestimi leti je bila tedaj 25-letna Tina Maze v smučarskem diskurzu označena za sicer nadarjeno tekmovalko, ki svojega potenciala ne zna v celoti izkoristiti, za nameček pa je prejela še priponko večne osmoljenke na velikih tekmovanjih, na katerih zaradi psihološke labilnosti ne zdrži pritiska.

Danes imajo vpogledi v takšne teze pridih dramaturških prvin, ki zgodbo o najboljši slovenski alpski smučarki vseh časov prikažejo bolj napeto in olajšujejo učinke meteorskega vzpona. Ta v Tininem primeru še kar traja. Navsezadnje tudi v Beaver Creeku, kjer te dni poteka svetovno prvenstvo, deluje bolj kot smučarka, ki bi celotno kariero podredila dvema tednoma življenja v Koloradu, ne pa kot šampionka, ki se je že pred tem vpisala med smučarske nesmrtnice.

Kontinuirana vrhunskost

Na "mikro ravni" je svetovno prvenstvo sredi Skalnega gorovja torej res videti kot vrhunec kariere Tine Maze, kot tekmovanje, na katerem deluje močna kot nikoli poprej. A pogled na več velikih tekmovanj, povezanih s tekočimi sezonami svetovnega pokala, osvetli sliko o kontinuirani vrhunskosti in zgodovinski vsestranskosti.

Mazejeva je namreč dve zlati kolajni osvojila že na zadnjih dveh velikih tekmovanjih, vsaj eno zlato na zadnjih štirih, vsaj eno kolajno katerekoli barve pa na zadnjih šestih zaporednih tekmovanjih, razpetih med letoma 2009 in 2015.

V tem obdobju je bila že štirikrat svetovna prvakinja, petkrat podprvakinja, dvakrat olimpijska prvakinja in dvakrat srebrna na igrah pod slovitimi petimi krogi. Skupno torej trinajst kolajn, pri čemer ne skriva, da se v Beaver Creeku spogleduje še z dvema.

Ob tem velja dodati, da ima v domači vitrini veliki kristalni globus za zmago v skupnem seštevku v svetovnega pokala, obenem pa je na dobri poti, da tovrsten podvig ponovi tudi letos.

Nalezljiva lahkotnost

Vse to 31-letna Črnjanka počne z navidezno lahkotnostjo, z drznostjo v hitrih disciplinah, igrivostjo v slalomu in dovršenim smučarskim izražanjem v veleslalomu kot njeni paradni disciplini, svojevrstnemu temelju, ki se ga je oklepala na vseh prelomnicah svoje dolge kariere.

A za to navidezno lahkotnostjo se vendarle skriva marsikaj več kot prirojen občutek in tekmovalni navdih. V teh predstavah so namreč stkani načrtno in garaško delo, koroška trma ter kot stalna rdeča nit pripadnost poklicu in zvestoba samemu sebi.

A kot bi pripomnil Andrea Massi, ideolog Tinine samostojne poti, ki se lahko kot soavtor podpiše pod marsikatero smučarsko pravljico v zadnjih letih, se na koncu kljub vsem teorijam in privzdignjenim besedam vse skrči na štiri elementarne faktorje – glavo, noge, tehniko in smuči.