Jure Franko: Nekoč nas je združevalo smučanje, danes nogomet

Kdor čas meri s pomočjo športnih dogodkov, se verjetno zgrozi ob podatku, da je od nepozabnega Sarajeva in zgodovinskega olimpijskega srebra Jureta Franka minilo že dobro leto več od četrtine stoletja. Da čas neučakano in pogosto prehitro teče, se strinja tudi osrednji junak te zgodbe, vseeno pa dejstva, da je bil in bo ostal prvi ne bodo spremenila niti stoletja. Tako kot bo sabljač Rudolf Cvetko v zgodovini športa zapisan kot prvi slovenski nosilec olimpijske kolajne, bo ta čast v zimski različici največjega športnega dogodka za vse večne čase pripadala Franku. "V spomine se še prikradejo trenutki sarajevskega veselja. O tem ni dvoma. Navsezadnje me na tiste trenutke pogosto spominjajo sogovorniki, med njimi tudi otroka, ki se ne moreta načuditi moji mladosti, ko se na televizijskih ekranih predvajajo posnetki podelitve," pripoveduje danes 48-letni Primorec, ki se je po številnih selitvah naposled ustalil na Gorenjskem, natančneje v Radovljici. Tam z ženo Simono Vodopivec, nekdanjo zvezdnico Tofovega "Moped showa", ustvarjata v družinskem producentskem podjetju. Ure mu zapolnjujeta tudi otroka (6 in 8 let), tako da pravega prostega časa vselej primanjkuje. "Prevažam ju iz aktivnosti na aktivnost. Glasbena šola, odbojka, smučanje, ples … 24 ur je premalo."

Z očali, kakšno gubo na obrazu, nekoliko močnejšimi lici ter redkejšim lasiščem v njem mnogi ne prepoznajo več nekdanjega nacionalnega junaka. Tako se mu je že pripetilo, da so ga ljudje o smučarskem poreklu povprašali šele, ko so videli ime in priimek na bančni kartici ali kakšnem identifikacijskem dokumentu. A z zanj značilnim nasmehom, ki je pred šestindvajsetimi leti žarel v bosanskem glavnem mestu in se za nekaj časa kot virus razširil po celotni nekdanji državi, vendarle razkrije, za koga gre. "Nisem velika medijska osebnost. Vsaj sebe ne vidim v tej vlogi. Moja promocijska teža ni prav velika," pravi Franko, ki se večinoma spretno izogiba kameram ter se pravilo udeležuje le dobrodelnih prireditev ali dogodkov, na katerih nudi svojo podporo določenim skupinam. Tako je denimo tudi ambasador specialne olimpiade, kjer uživa ob športni prvinskosti. Slednjo dandanes pogosto pogreša. "Med tekmovalno kariero je bilo pozornosti toliko, da je nisem uspel procesirati. Ustreza mi povsem umirjeno življenje. Kar 20 let sem živel v ZDA in na Japonskem, ob vrnitvi v domovino pa sva se z ženo strinjala, da se bom odrekel javnemu pojavljanju. V tej lepi deželici želim mirno življenje," pravi olimpijski podprvak v veleslalomu iz leta 1984.

Ob lanskoletni mariborski zmagi Tine Maze se je z ženo sprehajal po enem od ljubljanskih nakupovalnih središč in opazil, kako so se ljudje brezbrižno sprehajali mimo televizijskih ekranov, na katerih je bilo možno videti neposredni prenos finalne vožnje. "Razvajenost ob rezultatih in količina športov sta storila svoje. Apatija! Ljudi zares pritegnejo le še nogomet in večji dogodki. Vse ostalo je žal del vsakdana. No, zanimive so tudi nesreče. Na žalost," ugotavlja član zlatega rodu slovenskega smučanja. "Moji smučarski časi so zapisani v zgodovino. Takrat smo bili vsi zelo povezani. Letos je to, sicer na nekoliko drugačen način, uspelo nogometu. Slednji povezuje Slovence in poskrbi za pozabljanje različnosti in razprtij. Lepo je, če se združimo v eni stvari. Danes je to nogomet, nekoč je bilo alpsko smučanje. Ta šport je tedaj opredeljeval tudi Slovenijo znotraj Jugoslavije. To je bil paradni konj, pravi slovenski narodni šport. No, a med igrami v Sarajevu leta 1984 so s smučarji dihali tudi v ostalih republikah nekdanje države. Vse oči so bile uprte v Sarajevo,"se vrhunca svoje tekmovalne kariere spominja Franko in priznava, da tedaj ni dojemal vloge skupnega imenovalca vsesplošnega veselja. "Nihče me ni pripravil na to. Ekipa se je skupaj dvigovala, skupaj smo doživljali uspehe, se učili … A svetovalca, ki bi nam razložil, na kaj moramo paziti, ni bilo. Zaradi pomanjkanja izkušenj je bila tudi naša samozavest šibkejša. V veleslalomu smo bili že denimo leta 1980 najmočnejša ekipa na svetu, a tega nismo dojemali. Če bi, bi bili rezultati še boljši, uspehov in medalj pa več," je prepričan Jure, ki je bil, če gre verjeti nepozabni paroli, v Sarajevu celo bolj priljubljen od bureka.

Bojan Križaj, Boris Strel, Jure Franko … Zastrašujoče močna ekipa. Tekmeci ali prijatelji? "Brez tekmovalnosti ne gre. A vsaka ekipa ima življenjski ciklus. Danes je drugače, saj se člani ekipe videvajo le na treningih in sestankih. Moj rod je bil skupaj 250 dni na leto. Noč in dan! Zdrav, bolan, tečen, dobrovoljen, razigran … Vseeno. Bilo smo skupaj. Ženi sem nekoč dejal, da bo potrebovala še lep čas, da bo z menoj preživela več kot Tomaž Cerkovnik. Če pa se vrnem k začetni iztočnici, bi dejal, da smo bili izjemno povezani. Najboljše vzdušje je bilo v sezoni 1979/80. Tedaj se je rezultatska krivulja dvigovala, skupaj smo se veselil uspehov. Svojih in sotekmovalčevih. Skupaj smo doživljali uspehe in napredovanje. A na štartu smo bili tekmeci. Tudi najboljšega prijatelja je treba na tekmi premagati. Z drugačnim razmišljanjem se lahko posloviš od tekmovalnega športa. Kontrast je torej velik, " pravi smučar, ki se je v svetovnem pokalu trikrat zavihtel na oder za zmagovalce.